Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Slovenija drhti med pravosodjem in pravim sodstvom. Večinoma jugonostalgično sodstvo zagovarja kitajski zid med slovenskim pravosodjem in slovenskimi državljani. Ti pa poznajo toliko primerov političnega sojenja, s simpatijo do pravosodja v Titovi Jugoslaviji, da zahtevajo pravo sodstvo, kot se spodobi v demokratični ureditvi, ne pa kako – še napol komunistično – mračno – pravosodje.
Naj bodo kriteriji za ocenjevanje dostojanstva pravosodja v Sloveniji še tako zrahljani, to, kar se dogaja po osamosvojitvi leta 1991, se ne bi smelo dogajati. Tako imenovanih montiranih političnih procesov je še vedno preveč, čeprav jih sploh ne bi smelo biti. Po drugi strani pa se na sodišču ne dogaja marsikaj od od vsega tistega, kar bi se moralo dogajati, kazensko preganjanje gospodarskega kriminala in korupcije tudi v vseh plasteh državnega sektorja. V sodstvu, tako smrtno ranjenem v svoji strokovni in moralni neoporečnosti zaradi kritik državljanov ali “ulice”, pa so s ponosom sprejeli pohvalo (za sodstvo v Sloveniji zgodovinskega pomena) v izjavi ljubljanskega župana Zorana Jankovića (v tuji državi in za tuje medije!), da se mu v Sloveniji ne bo treba za nič zagovarjati na sodišču, in da se mu tam more nič zgoditi, dokler bo proti Janezu Janši. Očitno pa se mu ne more nič zgoditi tudi zato, ker na ljubljanskem pokopališču ne dovoli kulturno pokopati velikega števila katolikov, samih žrtev komunističnega terorja med drugo svetovno vojno in po njej. Ker se slovenskim glavnim komunistom in njihovim zločinskim zgodovinarjem tresejo hlače pred nevarnostjo, da bo vsemu svetu znann slovenski komunistični genocid nad katoliki (meščani kmeti, duhovniki in celo nad Romi, dobrimi katoliškimi verniki). Zato pravosodje molči, ko se izkopani posmrtni ostanki žrtev komunizma dobesedno sesuvajo v prah. Zaradi česar ne bodo imeli niti grobov niti javnega spomina. Javnih tožilcev pa vse to ne zanima. Kje neki! Oni se pripravljajo na množične aretacije ljudi “z ulic”, pred sodišči pa še zlasti. Sramota pravosodna, potuhnjena in izprijena!
Skratka, pravosodja v Sloveniji niti malo ne ogroža njegov lastni politični – komunistični – totalitarizem, še manj pa njegova podpora eminentno totalitarno mafijskemu kapitalu. Vsi trije – pravosodje, politika in mafijski kapital – z roko v roki – prav jugonostalgično grozijo, da bo državljanom nujno potrebno zapreti usta in nekako prepovedati prihod na ulice. Še huje, državljane, ki so kritični do večine že povsem zbalkaniziranega in moralno zavoženega pravosodja v Sloveniji, in zahtevajo pravo sodstvo, zdaj to užaljeno pravosodje javno ponižuje z izrazom “ulica”.
“Ulica” smo očitno, vsaj po mnenju – še vedno jugonostalgično totalitarnega – pravosodja v Sloveniji, vsi tisti LJUDJE, ki ne sodimo med najvišjo jugonostalgično slovensko jaro gospodo, raznih partijskih tajkunov in njihovih potomcev ter visokih državnih uradnikov in funkcionarjev. “Ulica” smo torej vsi, ki bi radi živeli kot ljudje in svoje drage tudi pokopavali kot ljudi. Ampak tega problema , kršenje pravice državljanov Slovenije do osnovnega – človeka vrednega – življenja, slovensko PRAVOSODJE ne bo obravnavalo nikoli. Kje neki, saj bi slovensko pravosodje hud problem krivičnega ravnanja državnih oblasti in komunističnih tajkunov z državljani Slovenije – rado celo prepovedalo omenjati v medijih. Vse bliže je namreč ukaz za prepoved “sovražnega govora”, torej vsakršnega pametnega izražanja o družbenih razmerah v Sloveniji .
No, pa ga imamo, novi komunistični totalitarizem! Prav takšen je, kot je bil v Titovi Jugoslaviji, le da je v najvišji družbeni smetani nekaj več žensk, zlasti pravnic, pravih komunistk, s titovkami z rdečo zvezdo ma glavah, kot lahko vidimo na nekaterih fotografijah s piknikov visokih pravosodnih funkcionarjev.
Zato pa najprej to pravosodje potrebuje kako protestno zborovanje pred katerim od sodišč. Da bo odmevalo v tujini, koliko fašistov in nacistov je na slovenskih ulicah. Pa čeprav so ti protesti v resnici edina luč v daljavi, v popolni temi najosnovnejše etike in morale v slovenskem pravosodju, pa tudi v politiki in partijsko tajkunskem – velikem delu – gospodarstva, hudi cokli za razvoj slovenskega dovolj svobodnega trga.
Ah, slovensko pravosodje! Nič se ne izboljša. Še se spominjamo vseh mogočih prizorov v slovenskih javnih medijih, zlasti na RTS (še vedno pravega kupa potuhnjene jugonostalgične – komunistično udbovske nesnage), kako so reševali pravosodnega “vojaka” Branka Maslešo, ker se je v primeru “Patria” pokazalo, da je bil najslabši možnimi visoki sodni funkcionar z najslabšimi možnimi strokovnimi kvalifikacijami. Pa je ta visoki pravosodni funkcionar ves čas branil pravice do svobodnega pravosodja v Sloveniji, da ga ne bi ogrožala “ulica”!
Katera “ulica” pa je ogrožala Masleševo strokovno in neoporečno sodstvo oziroma pravosodje? So bili to morda slovenski državljani z zelo slabimi izkušnjami na slovenskih sodiščih? So bili “ulica” slovenski državljani, ki so se na slovenskih sodiščih srečevali z vsemi mogočimi “vrednotami”, samo s pravico nikoli? So bili “ulica” državljani, ki so se v medijih srečevali z dajanjem potuhe sodnikom, kakršen je bil visoki pravosodni funkcionar Masleša, da je postal v samostojni in demokratični Sloveniji celo predsednik Vrhovnega sodišča? Da je lahko Masleša mirno podpiral sodne konstrukte, komunistične Kučanovem svinjarije prve vrste. Vse to je mirno počel, kljub zapletom okoli njegovih – milo rečeno – ne dovolj prepričljivih dokazov o strokovnih kvalifikacijah, še bolj pa o nekaterih prepričljivih govoricah o Masleševih čudnih moralno-etičnih potrebah po ogledovanju “likvidiranih” jugoslovanskih ubežnikov na meji Slovenije z Italijo. In ta visoki pravosodni funkcionar se je tudi “moralno” zgražal nad protesti “ulice”, državljanov, ki so demonstrirali pred ljubljanskim sodiščem. Siti smo bili, mi – navadni državljani – vseh mogočih akrobacij, ki jih je počel skoraj celotni vrh slovenskega sodstva, da bi se ubranil suma političnega sodelovanja pri vsestranski podpori “neoporečno etičnim” in “neoporečno strokovnim” sodnim trpinčenjem enega najbolj uglednih slovenskih politikov in državnikov, gospoda Janeza Janše, tudi enega vodilnih še živečih herojev slovenske osamosvojitve in demokratizacije. Zavzeli smo se za Janeza Janšo, najhujšo politično konkurenco komunistično jugonostalgični politiki nekdanjih in sedanjih oblastnikov. Branili ga bomo tudi tokrat. Branili bomo pravice Janeza Janše do življenja in političnega dela. Branili bomo pravico državljanov Slovenije do človeka vrednega življenja v lastni državi.
