(PISMO BRALKE) Vseposvojitev kot surogat za pokope žrtev komunizma

Ko sem prvič slišala, da bodo v Sloveniji posvajali žrtve druge svetovne vojne, sem najprej pomislila, da sem narobe razumela. Vse skupaj se mi je zdelo vsaj čudaško, če že ne  neumno. Smo namreč dežela, ki najprej pobije na tisoče ljudi, da ti ne bo metali volilnih listkov v nekomunistično skrinjico, pa še zaradi marsičesa, tudi zato, da bi se novi gospodarji Slovenije, primitivni in barbarski komunisti, polastili bogastva svoje politične konkurence. Vse so jim pobrali, nazadnje, ko so se ločili od svojih preprostih partizanskih tovarišic, (večinoma dekel in pastiric), pa so jim   “ta glavni” komunisti   pobrali še njihove  – kultivirane in lepe  – meščanske hčerke.

Komunisti pa niso svojih političnih tekmecev samo pobili na skoraj 1000 tajnih moriščih, ampak so    tudi oskrunili njihova trupla, predvsem tako, da so jih – kot smeti – odmetavali v  brezna, jame in v rudnike. Vsakršen obisk žalujočih  – in vseh drugih –  teh krajev pa so prepovedali, celo z grožnjo s smrtjo.

Vse to pa Slovencev v Sloveniji ni prav nič motilo. Molčali so kot riti.  Še svojim otrokom so vse zamolčali. Pravi barbari. Še danes številni verjamejo, da je bila v Titovi Jugoslaviji demokracija, on pa da je bil velik državnik, morda res s kako manjšo napako.

In prišla je osamosvojitev, ne sama od sebe, zaradi pogumne slovenske vojske, ki je dobesedno pregnala okupatorsko jugoslovansko “armijo”.  Seveda so nas tudi po njenem odhodu nekateri komunisti z Balkana hoteli ponovno okupirati. In so nas res. Postavili so si tudi spomenik Ć sredi Ljubljane. Njihova moč je spet velika, saj še vedno ne dovolijo NORMALNO pokopati žrtev komunistov,  na pokopališču  in – če je to le mogoče – s preprostim nagrobnim znamenjem, na katerem bi bilo ime žrtve, ali pa vsaj  navaden križ. Saj so bile žrtve komunistov skoraj izključno samo kristjani.

Kje neki! Elitni Priseljenci z Balkana v Ljubljani, ki so nadomestili nekdanjo komunistično oblast, so gospodarji – ne le živih – tudi nekdanjih,  mrtvih prebivalcev  širšega območja Ljubljane. Morda pa  je tako tudi še v marsikateri občini. Župan, poosebljena komunistična  katastrofa za Ljubljano, se za pokope niti ne zmeni. Ne sliši, prošenj, ne razume slovenskega jezika, v katerem so bile izrečene, in je prepričan,  da je bilo potrebno  politično konkurenco komunistov pač pobiti, prepovedati pokop in postreliti obiskovalce morišč. Zato,  ker so žalovali za domobranskimi izdajalci Stalinove  komunistične revolucije, brez katere komunisti v Sloveniji nikoli ne bi prišli na oblast. Kdo pa bi izvolil Stalinove klavce?  Potem pa do se ti klavci razglasili za borce proti okupatorjem v drugi svetovni vojni. Zmag skoraj niso imeli, je pa Tito prav z zadovoljstvom poslal v smrt tisoče in tisoče civilistov, tako da jih je privedel naravnost v okupatorjeve klavnice. Samo, da bi se pred zavezniki hvalil, kako se je balkansko ljudstvo goloroko uprlo okupatorju. Pač po Stalinovem vzorcu.

In zdaj si nekdo, strahopeten in prav hudoben, drzne  – ne prijeti Jankovića za vrat in ga pretepsti, ker ne dovoli pokopa več tisoč žrtev komunizma – temveč si drzne zbirati, plaho in ponižno, da “gospod” Janković ne bi bil žalosten – posvojitelje domobrancev (saj v resnici gre predvsem zanje, ne za njihove morilce, vsaj upam). Drzne si ustanoviti neko obskurno službo, ki bo skrbela za popis in odvzem osebnih podatkom vsem dovolj naivnim posameznikom, ki bodo POSVAJALI  žrtve komunistov. Kot sem razumela, pa bodo posvajali  tudi tiste komuniste, menda  prav tako žrtve komunizma, ki so sodelovali pri pobojih, ali jih celo zahtevali.

Se je Slovencem popolnoma  zmešalo? Že pred več kot desetletjem sem namreč  sporočila uredništvu revije Zaveza, da  njihov list odpovedujem. Zato, ker je v tej reviji preveč osebnih podatkov o številnih sorodnikih, tudi iz tretjega kolena v preteklosti in prav tako že tretjega po smrti žrtve,  v Sloveniji in zunaj nje. Pa tudi zato, sem Zavezo odpovedala, ker o komunistih v njej  ni bilo skoraj ničesar. Kot da niso prav oni zakrivili  ogromnega števila  zločinov nad nedolžnimi nasprotniki komunistične  revolucije in tudi  nad povsem apolitičnimi posamezniki, celo nad še nerojenimi otroki. Zakaj in čemu takšna razlika. Nikjer nisem  v Zavezi našla  podatkov o vseh mogočih sorodniki komunističnih zločincev, pa tudi na katerem pomembnem položaju so bili po drugi svetovni vojni, pa tudi po osamosvojitvi.

Domobranstvo bi morali raziskovati v inštitutih in o njem predavati na univerzah. O njem bi morali učiti tako, kot je z njimi v resnici bilo. Borili so se proti stalinistični revoluciji v Sloveniji, ker so komunisti povzročali še več gorja kot vsi okupatorji skupaj. To dokazujejo najbolj verodostojne zgodovinske razprave, ki pa jim udbovska znanstveno-zgodovinska elita ne dovoli vstopa v učbenike, v vse, od tistih  za osnovne šole do tistih za univerze.

Še najbolj pa me je zabolelo, in še prav prestrašilo, ko sem se spomnila nekega profesorja predvojaške v prvem letniku na univerzi, kako nas je opozoril, da je zelo natančno zbiranje podatkov lahko v vojni najbolj nevarno početje. Tajne službe    v najkrajšem času lahko podatke primerno uredijo in v nekaj urah  zajamejo ogromno množico posameznikov, ki jih oblasti želijo kakorkoli nadzorovati ali celo zbrati na določenem mestu. To naj bi se zgodilo ob hitrih aretacijah  judov na začetku druge svetovne vojne na Nizozemskem. Ker je ta država imela  zelo dobro urejene kartoteke o prebivalstvu. Tudi na to, da bodo imena iz Zaveze kmalu v udbovskih kartotekah, sem omenila uredništvu, ko sem odpovedala  to revijo. Prav čudili do se mi.  Nekoliko pozneje pa sem doživela zelo strupen napad Zaveze  po premieri filma o spominih na Angelo Vode. Kolikšno sprenevedanje je bila kritika mojega nastopa v filmu. Verjetno ta napad  ni bil udbovski, morda pa je vendarle. bil. Saj je vseeno. Ko sem pred kratkim  zagledala vabilo, naj se posamezniki, ki bi radi posvojili kako žrtev komunizma, sem najprej pomislila, za kaj sedanja udba, ki gotovo še deluje, saj zato pa ne smemo pokopati žrtev komunizma, v resnici potrebuje podatke o tem, kdo bi posvojil kakega  domobranca.  Zakaj je potrebno dati nekemu uradu za posvajanje nekih žrtev  svoje osebne podatke. To vsakdo lahko stori sam pri sebi. Navsezadnje, pokopati je potrebno žrtve komunizma, ne pa posvojiti – tako, da se prijavimo. Osebno bi dajanje podatkov za to posvojitev prepovedala. Morda bo kdo zaradi tega  – če bo prišlo do hudih političnih kriz –   izgubil pokojnino, službo, štipendijo. Morda ga bodo celo zaprli, morda tudi ubili. Zbiranje tovrstnih osebnih podatkov ni niti najmanj nedolžno. Je velika podpora udbovskim službam in potuha županom, ki nasprotujejo pokopu žrtev komunizma, kot to  počne ljubljanski župan Janković. Če bi takšne župane pozvali k odstopu, ali pa k temu celo prisilili, kadar  se ne bi hoteli umakniti, bi za naše žrtve komunizma storili veliko več, kot če bi jih posvojili  – s pogojem, da damo neki pisarni svoje osebne podatke.

Z  zbiranjem podatkov  o žrtvah komunizma, o njihovih sorodnikih doma in v tujini, pa celo  o tistih,  ki bi katero od ubitih žrtev posvojil (Bog se nas usmili!), pa ni nič drugega kot zelo aktivna podpora še vedno delujoči  udbi – saj bi drugače žrtve  lahko pokopali. Prav zaradi delovanja udbe, Kučan pa je bil – in je še – njen glavni  vodja,  še po skoraj sto letih ne smemo pokopati žrtev komunizma. Ampak nadomestila za kulturen pokop ni. Pri tem ne morejo pomagati niti množice zbranih podatkov o domobrancih in njihovih svojcih  v Zavezi niti   množica podatkov o sedanjih simpatizerjih, kot verjetno naivne  posvojitelje  žrtev komunizma  imenuje Kučanova udba.  Če ne bi bilo tako, udba ne bi podpirala niti izdajanja Zaveze niti posvajanja mrtvih. Oboje sta samo nadomestka za pokop, surogata. Resnično pomembna pa sta pokop pobitih in vnos te  zgodovinske  teme v slovenske  učbenike.