Piše: Frančiška Buttolo
Letošnje volitve v parlament EU bodo za Evropo – tudi za Slovenijo – najpomembnejše po drugi svetovni vojni.
Civilizacija in kultura EU je v popolnem nasprotju s “kulturo” EU, pod močnim vplivom totalitarne Sorosove, izrazito neokomunistične, odprte družbe, ki vsem posameznikom – vsem pripadnikom evropskih držav in narodov – odvzema najmanjšo pravico do varnosti in z evropsko tradicijo usklajenega kulturnega življenja v okviru tradicionalnih evropskih civilizacijskih ustanov, kot so na primer država, narod, družina, zasebna lastnina.
O vseh teh ustanovah v vladavinah odprte družbe v EU naj ne bi bilo več ne duha ne sluha. V EU naj bi prevladovale takšne vrste družbenopolitične ureditve, kakršne so značilne na primer za “slavno” Islamsko državo. Podobna vladavina pa naj bi nastala tudi na palestinskem ozemlju, če smo pravilno razumeli še vedno jugoslovanskega, za tretji svet in neuvrščene teroriste navdušenega, filozofa Žižka, ko je izzivalno “grmel” nad Zahodno civilizacijo in kulturo na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Na čelu takšne nove, odprtodružbene (sorosovske) neokomunistične palestinske države, ki naj bi nastala kar po prisili sorosovskih aktivistov v OZN, pa naj bi bili najvišji pripadniki “najodličnejše” nevladne organizacije na svetu, palestinskega Hamasa.
Podobno kot v Palestini in še kje drugje, naj bi se tudi v EU celotno družbenopolitično življenje ali delovanje odvijalo skladno z načeli sorosovskih multikulturnih marksistično gobalističnih teorij – in tudi že znanih praks, zlasti na Bližnjem vzhodu. Najmočnejša sorosovska – vedno skrajno leva – neokomunistična nevladna organizacija (izvoljena na volitvah brez desne konkurence), podobna Hamasu, bo v posameznih regijah EU (ker držav in narodov ne bo več smelo biti) odločala prav o VSEM. To SKRAJNO LEVo oblast, pa bi sestavljali izključno vodilni levi pripadniki nevladnih organizacij (po zgledu komunističnih partijskih sekretarjev in komisarjev). V resnici bo vsa, povsem centralizirana in centralistična organiziranost ene same velike odprte družbe – imenovane kar EU – zelo podobna tisti v različnih komunističnih državah, predvsem pa Sovjetski zvezi pod Leninom, se bolj pa pod Stalinom.
Na vprašanje, kako naj države EU ohranijo suverenost in svobodo pod uničujočo težo TOTALITARNIH grozovitih napadov multikulturnega marksističnega globalizma ali neokomunizma (sorosovskih nevladnih organizacij), je silno težko odgovoriti. Ali pa tudi ne, se posebno, če Evropa z združenimi močmi reče NE – tudi temu totalitarizmu. Podobno, kot je nekoč rekla ne fašizmu, nacizmu in komunizmu. Drugačnega odgovora skoraj ne more biti.
To se bo gotovo zgodilo, bojimo pa se lahko, da dokaj prepozno, tako kot se je velikokrat zgodil odpor proti imenovanim trem totalitarizmom, še zlasti pa v času njihovega nastajanja, na primer med paktom Hitler- Stalin (2939-1941).
Ampak upreti se bodo morali vsi v EU, če bodo hoteli ohraniti evropsko civilizacijo in kulturo – z vso zahodno politično tradicionalno demokracijo, z zaščiteno osebno lastnino, z zasebno gospodarsko svobodo in svobodo izražanja. Za ohranitev vsega tega pa ne smemo dovoliti ukinitve meja oziroma držav, še zlasti pa ne smemo dovoliti ukinitve narodov. Samo kot pripadniki določenega naroda lahko posamezniki v Evropi občutimo vso polnost svojega življenja – osebno srečo, kulturno in zgodovinsko veličino naroda in svojih prednikov, milino vsakega travnika ali dvorišča svojega otroštva in odraščanja, in – ne nazadnje – milino z najnežnejšim cvetjem prvih spominov okrašenih oltarjev evropskih cerkva – od skromnih podeželskih, kakršne je opisoval slovenski genij Ivan Cankar, do veličastnih katedral v različnih metropolah, kot jih je opisal Marcel Proust v svojem – prav tako veličastnem, po zgradbi katedrali podobnem – romanu Iskanje izgubljenega časa. To je seveda samo zahodna Evropa, nič manj pa ni pomembna vzhodna, z vso njeno neprekosljivo civilizacijo in kulturo. V obeh kulturah, ki sta le ena – evropska – si podajajo roke vsi evropski velikani duha, čeprav nekoliko v strahu, katere od vseh teh zakladov bo uničil – še en nori totalitarizem, ki se je pojavil zlasti v zadnjih dveh desetletjih. Moramo, moramo braniti – nas same in naše – evropsko – kulturno bogastvo. Na drugih kontinentih pa naj branijo dvoje. Če bodo v Evropi živeli predvsem priseljenci z vseh kontinentov, razen iz Evrope, bo zahodna civilizacija izumrla. Pa zakaj prav evropska? Zaradi nekega norca, nekega novega vodje neke nove totalitarne ideologije z vso potrebno politično in materialno podporo?
Pamet v roke in – za začetek – zavrnitev vsega, tudi v najmanjši evropski državici, kakršna je Slovenija, sirota, že do vratu v krvavi multikulturni – marksistično globalistični – diktaturi, v novem komunizmu. Pa v Sloveniji – skoraj nič več samostojni, saj jo EU že “pomotoma” uvršča na multikulturni Balkan “bratstva in enotnosti’, nekako v nekdanjo Jugoslavijo – niti vseh žrtev treh glavnih totalitarizmov iz dvajsetega stoletja nismo človeško pokopali, po božje pokopali.
Zato, na volitvah v parlament EU Slovenci ne bi smeli volti – in izvoliti – nikogar, ki bo slovenski narod zavajal z multikulturnostjo, torej z gotovo izgubo slovenske narodne identitete v korist uveljavljanja nove “slovenske’ identitete priseljencev, vseh iz neevropskih in proti zahodni kulturi nahujskanih dežel. Ne volimo sorosovskih sprevrženih aktivistov, ki bodo volivce zavajali s posameznikovo svobodno in poljubno menjavo spolov v najzgodnejših letih, v vrtcih, skoraj pri dojenčkih. Zaradi tega, da bi to grozovitost lahko uvedli (in dobili Sorosov krvavi denar!), menda hočejo v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije, večinoma priseljenci z Balkana, ENO SAMO, centralistično, vodstvo za vse ljubljanske vrtce. Že v vrtcu bi radi “legibitrovci” spremenili slovenske otroke v spolne invalide. Zato, da bi nekateri – najbolj zaslužni za to grozodejstvo – še dolga leta prejemali denar iz Sorosovih bank. In nazadnje, ne smejo verjeti slovenski volivci podnebnim Sorosovim aktivistom, da bi bilo najbolje ukiniti slovensko kmetijstvo in začeti jesti moderno hrano, pridobljeno iz žuželk in rastlin, v podzemskih multinacionalnih laboratorijih. Tudi ta sorosovska propaganda podnebne odprte družbe je samo neokomunistični okupatorski napad na eno od držav s tradicionalno evropsko kulturo prehranjevanja. In pri vseh teh zavrnitvah sorosovske protievropske politične propagande pred letošnjimi volitvami v parlament EU ne bi smeli prav nič popuščati. Zavedati se moramo, da so te “vrednote” sorosovske EU v popolnem nasprotju z evropskimi vrednotami, tistimi, ki so v naših srcih, ki so bile v srcih naših dragih prednikov, ki jih moramo položiti v ljubljena srca naših – slovenskih potomcev, da bi jih tudi oni ohranili in posredovali svojim naslednikom.
In kdo je zame – osebno – simbol takšnega slovenstva in takšne Slovenije? Ta človek, ki si je v slovenski politiki zaslužil največje spoštovanje in zaupanje, je gospod Janez Janša, seveda s svojimi najzvestejšimi sodelavkami in sodelavci. In se marsikdo v Sloveniji in v Evropi ga ceni in spoštuje. Prav zaradi tega pa ga pripadniki slovenskega levega novega totalitarizma že skoraj pol stoletja preganjajo. Celo s komunistom ga zmerjajo, sadisti, ker je bil v najstniških letih v partiji, potem pa kmalu obrnil hrbet komunizmu. Zato, ker ga je, še premlad, politično aktivni intelektualec v totalitarni Jugoslaviji, z eno samo stranko, seveda komunistično, sprejel predvsem zaradi premalo znanja in izkušenj. Podobno je bilo z velikim delom tedanje slovenske in jugoslovanske izobražene, politicno aktivne mladine. To je seveda razumljivo. Očitki posameznikom, da so bili nekoč komunisti, ne pa v kateri drugi stranki, pa so prav totalitaristično nesramni. Največkrat pa jih izrekajo tisti, ki bi radi ukinili katerokoli demokracijo, in jo zamenjali s komunistično diktaturo, o kateri po padcu Titove Jugoslavije ne morejo in ne morejo nehati sanjati.
