(PISMO BRALKE) Strokovnost brez etike

Prav žalostno je bilo poslušati dvoje gospodov, enega očitno bolj tradicionalnega nazora in enega bolj modernega, levega, ko sta analizirala zadnje volitve z referendumi.  Menda sta oba  vrhunska strokovnjaka na svojih področjih dela, pa tudi priznana analitika političnega dogajanja v Sloveniji.  Vsekakor je bilo že po nekaj minutah jasno, da do podrobnosti obvladata različne formalnosti ali  postopke v politiki komuniciranja, še najbolj pa se je to pokazalo, ko sta  ugotavljala, kako zelo  – v najslabšem pomenu –  je bila populistična  vključitev referendumov o  problemih  marihuane in evtanazije v letošnje volitve poslancev v parlament EU.

Seveda sem se  o tem popolnoma strinjala z obema mnenjskima voditeljema. Ko pa je eden od njiju, tisti, ki se mi je zdel bolj tradicionalen,  začel razlagati, kdo in kako  bi v resnici moral predstaviti vprašanje o evtanaziji, da bi se volivci lahko pravilno odločili, sem bila razočarana in tudi zaskrbljena.

Domnevno bolj  politično tradicionalno usmerjeni strokovnjak je poudaril, da bi morali o evtanaziji odločati na podlagi strokovnih ugotovitev. Priznal je, da imajo verniki oziroma  Cerkev res lahko svoje mnenje, vendar pa je potrebno prisluhniti predvsem strokovnjakom, STROKI. Kot da je pri uvedbi  evtanazije in svobodnega uživanja konoplje  najpomembnejša pravno in medicinsko  brezhibna izvedba teh dveh svoboščin.

Tej ugotovitvi, da je pri odločanju za evtanazijo in konopljo najpomembnejša stroka, ni nasprotoval nobeden od govorcev v oddaji o zadnjih volitvah. Obema strokovnjakoma pa  je zadoščalo mnenje, da  je  strokovna uvedba in izvedba evtanazije alfa in omega tega  problema. Skoraj enak je bil njun pogled na uvedbo svobodne uporabe konoplje, oba sta se zavzemala za  boljše raziskave, morda tudi s pomočjo izsledkov  raziskav v ZDA.  O etični problematičnosti ubijanja –  tako z evtanazijo   kot  z drogami –  pa ni bilo v tej oddaji niti duha niti sluha. Je pobijanje z evtanazijo že tako sprejeto kot nekaj normalnega, da sploh ni več ubijanje?

Tu pa ne gre za stroko, tu gre za priznanje, da je ETIKA že preteklost. Zato, ker v današnjem času menda ni več nobenega  sina ali hčere,   ki bi se mu srce zlomilo ob misli, da je dovolil – ali celo zahteval –  ubiti svojo mater ali očeta. In ni več nobene matere in očeta,  ki se ne bi razveselila, ko izvesta, da njuni otroci uživajo v kajenju marihuane. Nekaj redkih  – “nerazgledanih” – volivcev je res glasovalo proti evtanaziji in drogam, ampak problem očitno  ni v kar dveh vrstah zastrupljanja, z evtanazijo in z drogami,  temveč v pomanjkanju strokovnih mnenj o obojem.  Torej sta bila tudi oba mnenjska voditelja  mnenja, da samo zastrupljanje ni problem, slabo pa sta bila referenduma, kot zdaj radi  rečejo,  “skomunicirana”.

Populizem pa sta strokovnjaka  videla v tem, da slovenski volivci niso navdušeni le nad strupi za evtananaziranje in drogirenje, temveč bi bili  enako navdušeni tudi nad ukinitvijo davkov z referendumom.  In tako dalje in tako naprej.  Veliko smo lahko v oddajo izvedeli o grozljivi podobi slovenskih volivcev, vsaj kar zadeva osnovno etiko, tisto o spoštovanju življenja in namernem uboju – tudi z zastrupljanjem –  kot najhujšem ZLOČINU.

Žalostno, da nobenemu od govorcev v radijskem studiju, niti mnenjskima voditeljema, niti voditelju oddaje,  ni padlo na kraj pameti, da sta zastrupljanje z evtanaziranjem (največkrat nemočnih in brezpravnih starčkov v eksistenčni stiski)  in z mamili (najpogosteje otrok in najstnikov)

Vse to se dogaja zaradi  duhovno obubožane  slovenske vzgoje  – doma in v šoli.  V njej  ni več etičnosti,  samo še pedagoško strokovnjaštvo, ki vodi v konec otrokove sočutnosti. Marsikdaj so otroci prepričani, da je sočutje  že to, ko podari otrokom v Afriki svojo obrabljeno radirko. Za  sočutje do staršev, na primer do zgarane matere samohranilke,   pa ne  nihče več ne vzgaja. Prav narobe, nežna ljubezen do staršev in starih staršev je tako rekoč na črni listi. Družba pa uči otroke, naj namesto staršev sočustvujejo s svojimi idoli v zabavni glasbi. Zato dan in noč brskajo po pametnih telefonih.

O tem, da je slovenska družba vse bolj poosebljena samota, da so plod te samote tudi zločinska nagnjenja k pobijanju svojih najbližjih, tudi z evtanazijo in z drogami, pa se v oddaji o zadnjih volitvah in referendumih na radiu Ognjišče niso pogovarjali.  Ker – očitno tudi zanje –  etika, in z njo povezano   sočutje,  ne moreta biti  del strokovnih razprav o političnih temah volitev in referendumov.