Piše: Frančiška Buttolo
Tistim, ki bi radi še enkrat Kučana na čelu rešitve slovenskega problema…
Čeprav nisem vedno tako mislila, sem zdaj mnenja, da ima uredništvo Demokracije prav, ker pod svojimi prispevki o grozotah komunizma objavlja tudi prav neverjetno hladnokrvne komentarje skrajnih levičarjev. Prav ti komentatorji še največ povedo o komunistih nekdaj in zdaj, zlasti o njihovi hladnokrvnosti.
Ko doma beremo komentarje, ne le pod mojimi članki, smo najbolj presenečeni, kako hladnokrvni so na levici (lepo rečeno). Pa naj berejo o milijonskih žrtvah komunizma njihovega Tita, milijardnih pranjih denarja teroristov v naših bankah, o politično skorumpiranem sodstvu, ki ima za posledico uničena življenja številnih posameznikov in družin, pa o zdravstvu, ki bolnike prej potiska v prezgodni grob, kot pa jih zdravi.
Pod vse večjim številom člankov avtorjev, ki o teh stvareh pišejo, naši levičarji samo zmajujejo z rameni in posmehljivo sprašujejo: “Pa kaj potem?” Čeprav jih ne vidimo, smo lahko prepričani, da ti ljudje nikoli ne zardijo. Preprosto nimajo občutka za sram. Prepričani so, da zanje ni nikakršnih etičnih omejitev. Oni lahko storijo karkoli, ker so razred zase. Komunisti ali vsaj levičarji. Prepričani so, da so etične omejitve samo za tiste, ki ne sodijo v njihov razred.
Primer tovrstne hladnokrvnosti je bil tovariš dr. Janez Kocjančič – z rokami globoko v žepih – na spravni svečanosti v Kočevskem Rogu ob osamosvojitvi Slovenije. Sploh ga ni zanimalo, kaj se je dogajalo okoli njega. Je že vse, in še več, vedel, kot smo vedeli mi, običajni državljani, globoko pretreseni nad vse večjim številom žrtev vojnih in povojnih pobojev, ki so jih izvajali nad – večinoma – popolnoma nedolžnimi ljudmi?
Podobno se je obnašal tudi eden od likvidatorjev zakoncev Hribar. Preprosto nisem mogla verjeti, ko sem ga slišala na televiziji, kako prezirljivo je spraševal novinarje, zakaj se jim zdi sploh potrebno spraševati, kaj natančno je takrat počel in misli o tem svojem dejanju po veliko, veliko letih. Kje neki. Ta človek (žal, tudi takšni smo – ljudje) se je čudil, da o tem njegovem “junaštvu” novinarji nimajo tako lepega mnenja, kot so ga imeli – in ga še imajo, gotovo, komunisti.
Ljubljanski župan za kakršenkoli sram, kaj šele za osnovno spoštovanje pokojnih, ni še nikoli niti slišal. Zanj je kristalno jasno, da tisti, ki so jih pobili komunisti niso ljudje, vsaj vse do takrat, ko predsednik kakega partijskega komiteje ne ukaže, da je kdo od teh žrtev vendarle – ponovno – človek, ker je bil ubit po dokazani pomoti oziroma zaradi napačnih podatkov.
Zato so okoli Ljubljane, tako kot še marsikje po Sloveniji, vsepovsod posmrtni ostanki nepokopanih mrtvecev, tisočev in tisočev nedolžnih žrtev komunizma – samo zato, ker je najpomembnejši partijski sekretar novejšega časa, Milan Kučan, menda še vedno prepričan, da zločini komunistov niso zločini, temveč samo javne vrline.
Zame je bilo hudo boleče, ko sem gledala biografsko nadaljevanko o Hribarjevi imenitni družini, da je v enem zadnjih delov gospa pripovedovalka z žalostjo ugotavljala, kako malo je RESNICA o komunističnem umoru zakoncev Hribar zanimala celo sedanjega najbolj priznanega slovenskega pisatelja. V obraz ji je povedal, da RESNICA v umetnosti ni najbolj pomembna. To je vsekakor res, ampak žalostno pa je, kako malo je zanimal ta strašni dogodek literarnega velikana kot človeka. Ali tudi on nikoli ne zardi?
Spominjam se, da v Tolstojevem romanu Vojna in mir, ki sem ga – vsaj posamezna poglavja – verjetno največkrat prebrala, v celoti vsaj dvakrat ali trikrat, pripovedovalec nekje spregovori tudi o temi sramu. Ko je grof Bezuhov spoznal svojo bodočo ženo, z vzdevkom “lepa Helena”, se je prav prestrašil njene hladnokrvnosti. Ob pogovoru v družbi o nekem moralno zelo spornem dogodku ji namreč ni bilo niti malo nerodno. In pripovedovalec opozori, kako se je je njen bodoči mož naenkrat zbal. Prestrašil se je njene hladnokrvnosti, tako kot ga je bilo strah vseh ljudi, ki nikoli ne zardijo. In nadaljevanje odnosov med Bezuhovom in njegovo ženo Heleno samo potrjuje, da se je – že ob enem njunih prvih srečanj – ni zbal zaman, kljub njeni veliki ljubeznivosti in lepoti.
