Piše: Frančiška Buttolo
Posvečeno gospodu Janezu Janši, predsedniku SDS – Prvi del
Prav je, da pogumno zahtevamo kulturne pokope vseh žrtev komunizma. Moramo pa tudi vedeti, koliko je bilo še drugih primerov komunističnega barbarstva. Še bolj pa moramo vedeti, da tudi zdaj, v letu 2024, v Sloveniji ni nič bolje.
V zadnjih tednih so me še najbolj pretresle tragedije mladih, ki so umrli zaradi raka. Poročanje o smrti mladih Slovencev in Slovenk, ki so umrli zaradi raka, je pri vseh slovenskih večernih poročilih vse bolj komercialno uspešno. Voditelji so vsi srečni, da lahko na dolgo in široko razpredajo, kako je raka v Sloveniji vse več in pri vse mlajših Slovencih. Kot da je vsaka smrt mladih, še zlasti pa znanih oseb, pravi božji dar za obupno surove medije v Sloveniji, tako za javne kot za privatne, za domače in tuje. Za vse, v glavnem partijsko udbovske, bolj ali manj še vedno polne Titove in Kučanove partijsko udbovske totalitarne mentalitete. Ker pa je tudi v Slovenijo prodrla privlačna kitajska različica komunizma, ki je hkrati totalitarne in kapitalističen, mediji o tragedijah in neuspehih zaradi komunističnih oblasti po kitajskem vzoru poročajo tako, kot da gre samo za naključne osebne tragedije, ne pa za razpad slovenske družbe, za razpad same slovenske države in s tem tudi ustavno zagotovljene demokracije v Sloveniji. Kje neki! Mediji poročajo o vse več naključnih smrtih mladih zaradi raka (ker v Sloveniji že dolgo nimamo več učinkovitega javnega zdravstva, predvsem zato, ker je vse slabše financirano, deloma tudi zaradi vse večje podpore množici lenih podnebnim aktivistov in množicam nezakonitih migrantov). V Sloveniji imamo povsem – po naključju – vse več mrtvih mater majhnih otrok, ki so jih ubili ali umorili njihovi možje ali partnerji, ker skoraj ne delujejo več učinkovite socialne službe, in ker v osnovnih šolah ni humanistične vzgoje, temveč še vedno prevladuje komunistična (s tovarišicami in tovariši, ne z gospodičnami in gospemi ali gospodi). Pa tudi zato, ker v osnovnih šolah tovarišice in tovariši še vedno poveličujejo junake borbe in dela, kot so bili množični morilci Slovencev, na primer Tito Kardelj, Kidrič in številni lokalni “narodni heroji”, ki so pobijali zlasti lokalne – komunističnim revolucionarjem neljube, že na pogled verjetno okupatorske, in domnevno ali potencialno narodno izdajalske – kmete, meščane (npr. uradnike, podjetnike, duhovnike). Vse te so – skoraj vse brez dokazov o njihovem izdajstvu – komunisti neusmiljeno pobili že med vojno, še več pa v prvem desetletju po njej, ko so jih na tisoče tudi zahrbtno izgnali v tujino. Res je, da se Sloveniji tudi zdaj ne godi nič bolje kot se ji je kdajkoli godilo po drugi svetovni vojni. Komunisti že ves čas, odkar so prisotni v Sloveniji, izčrpavajo, redčijo in s partijsko ubijalsko strastjo uničujejo slovenski narod, zlasti narodno zavedne Slovence. Zdaj v letu 2024 pa Kučanovi komunisti to počnejo še huje kot v preteklosti, ker jih podpira sedanji komunistični vrh Evropske skupnosti (EU). Tako, da za Slovenijo resnično ni več rešitve. Država ne deluje več normalno, mladina odhaja na tuje, nezakonitih migrantov je vse več, priseljencem z Balkana in komunistično usmerjenim mladim Slovencem pa se mudi nazaj v kakršnokoli novo jugoslovansko povezavo – po vzoru Titove Jugoslavije. Kdor dobro posluša poročila v slovenskih medijih, to dobro ve, ni nikakršna izmišljotina avtorice tega spisa, niti ni skrivnost.
Drugi del
V svojem zadnjem objavljenem prispevku (Marta, Marta …) sem pisala o tipični, moralno zelo udbovski, zgodbi, kako so potekali pritiski slovenske komunistične cenzure na katoliškega pesnika Antona Vodnika v prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne ter po zmagi komunistične revolucije. Ni pa bila v prvem desetletju po drugi svetovni vojni v Sloveniji Vodnikova pesniška kalvarija ob izdaji njegove pesniške zbirke Zlati krogi (1952) edina. Še huje so komunistični oblastniki in njihovi specialni – udbovski – kulturni tako imenovani likvidatorji, napadali pesnika, pisatelja in krščansko socialističnega politika Edvarda Kocbeka. Če je Kocbekov najtesnejši prijatelj Anton Vodnik skoraj izgubil življenje zaradi enkratnih morilsko zlobnih komunističnih kritik, je Edvard Kocbek moral leta in leta prenašati nove in nove napade, ne le na svoja literarna dela, objavljena doma in na tujem, temveč tudi na svoje politično delovanje, še najbolj pa na svojo izrazito osebnost, tudi v njeni najbolj nedotakljivi zasebnosti domačega, celo intimnega, okolja. Tri različne skupine specializiranih udbovskih agentov je Titova komunistična partija zadolžila za umetniško diskvalifikacijo, moralno diskreditacijo in politično likvidacijo – za partijo predvsem političnega tekmeca – slovenskega pisatelja in krščansko socialističnega politika Edvarda Kocbeka.
Vendar sta to samo dve zgodbi o komunističnem uničevanju slovenske umetnosti in katoliške kulture. Koliko je bilo še drugih primerov? Koliko je bilo še drugega komunističnega barbarstva, ki je povzročilo slovenski kulturi in umetnosti ogromno nepopravljive škode? Če pomislimo samo na uničene in hudo poškodovane svete cerkve in edinstvene gradove! Še vedno me stisne pri srcu, ko se spomnim, kako sem spomladi leta 1948 sedela na eni od vrtnih grajskih klopi ob obisku gradu Haasberg blizu Planine pri Postojni. Dobesedno dihala sem skupaj s prekrasnimi belimi in nežno rožnatimi vrtnicami, ki so še vedno čakale na vrnitev svoje ljubljene družine, imenitnih lastnikov tega gradu, ki so ga morali zaradi komunistične revolucije zapustiti. Da, ne samo vonja vrtnic, takrat sem vdihovala tudi vonj leta 1944 požganega dela gradu, ki mu Titova partizanska vojska ni prizanesla. Po vojni pa so komunistični filmski umetniki v tem – še vedno dokaj ohranjenem – dvorcu kurili avtomobilske gume za scenske potrebe nekega svojega – komunistično lažnivega – partizanskega filma. V resnici je bila – vsaj do neke mere – v prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne razumljiva samo prepoved natisov in ponatisov poezije Franceta Balantiča, po Prešernu gotovo največjega slovenskega pesnika. Zato, ker je ta slovenski nesrečni pesniški genij – nedoumljivo tragično padel v partizanskem napadu na njegovo – domobransko – postojanko. Kajti France Balantič je bil vse prej kot simpatizer – ali celo podpornik – nemškega nacizma in rasizma. V domobransko vojsko so ga pripeljale zgolj posebne okoliščine, v katerih je živel in ustvarjal. Zdaj lahko to – Vodnikovo – zgodbo – vidimo tudi v luči sedanjih, vse bolj zlobnih, komentarjev pod domoljubnimi in protiraznarodovalnimi prispevki na – bolj ali manj desnih spletnih portalih. Saj politično levo usmerjeni mediji ne objavljajo domoljubnih člankov, še zlasti pa ne takšnih, ki nasprotujejo raznarodovanju slovenskega naroda. V resnici pa niti desni mediji niso v celoti naklonjeni desni politiki. V njihovih uredništvih in med njihovimi zunanjimi sodelavci, pa tudi med njihovimi lastniki in podporniki, je ogromno sodelavcev udbe, ki jo vodi Kučanov klan. Vse to je že odlično razkril novinar Danilo Slivnik v svojem “pultzerju” Kučanov klan. Vse to za vrh slovenskih komunistov v Kučanovem klanu – za stare in nove komuniste (za razliko od starih strašno bogate ) – še vedno velja. Slovenski vrh partije deluje še na povsem enaki osnovi – na borbi za oblast in denar v samostojni in demokratični Sloveniji (kolikor je še takšna) – ne glede na izginotje slovenskega naroda in samostojne države Slovenije.
Zato je v dobesedno mafijski združbi ali Kučanovem klanu vse več in tudi novih komunistov, že nedopustno jugonostalgičnih, prav maščevalnih, tako slovenskih kot iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Prav med njimi pa je tudi največ potomcev starih komunistov. Skoraj vsi ti so v Kučanovem klanu zelo nevarno jugonostalgični, pa tudi z največ kapitala v Sloveniji. Zato so desni mediji kulturno in politično vse bolj protislovenski, navidezno usmerjeni pretežno v tradicionalno evropsko ali zahodno demokracijo. V resnici pa uredniki vržejo v digitalni koš vsak resno kritični politični prispevek, ki ne odobrava niti jugonostalgije niti marksističnega multikulturnega globalizma ( kar zahteva vrh Evropske unije ali EU v Bruslju). Povsem partijska politika je torej v Sloveniji možna predvsem zato, ker je tudi v EU politika levega in desnega političnega pola – bruseljske birokracije in parlamenta EU – vse manj tradicionalno evropska ali zahodna, temveč je – zlasti sedanji, tudi v letu 2024, vrh politike v EU vse bolj proti zahodni civilizaciji in kulturi. Na prvi pogled je pretežno multikulturen, vendar nikakor pa ne odobrava obstoja narodov in samostojnih nacionalnih držav. Sedanji vrh EU hoče Evropsko skupnost spremeniti v nekakšen zahodni multikulturni imperij, v novo velesilo, da bi ostal v Evropi zbran kapital, zlasti v Švici, še naprej nedotakljiv. V resnici pa naj bi bila toliko želena multikulturna EU predvsem islamska in močno odvisna od Kitajske velesile. Da, v bistvu gre v celotni bruseljski politiki – iz dneva v dan bolj – za muslimansko multikulturnost v korist kitajske velesile – prav v vsej EU, v vseh geografskih prostorih izbrisanih evropskih držav, brez evropskih narodov.
