Piše: Frančiška Buttolo
Svet iz dneva v dan hitreje drvi v tretjo svetovno vojno. To pa se ne dogaja zaradi takšnih ali drugačnih nerešljivih političnih ali gospodarskih problemov, temveč zaradi ene same in edine – nihilistične – vrednote vseh totalitarizmov.
Ta vrednota se je in se še vedno v širši družbi uteleša s pomočjo ustrezne znanstvene doktrine ali teorije, sistematične metode delovanja in – seveda – s totalitarno prakso. To se kaže v prav vseh modernih totalitarizmih, najbolj dosledno – in zlasti z milijonskimi žrtvami – kot na primer v fašizmu, nacizmu in komunizmu.
Kakorkoli, teorija in metoda nihilizma (teoretično utemeljene politično laganje) sta neizogibna podlaga prav vsem modernim totalitarnim preobratom, tako revolucijam totalitarnih lažnivcev kot njihovim prihodom na oblast z volilnimi prevarami, s temi še zlasti v sedanji dobi digitalizacije in morja levih nevladnih organizacij.
Eden najbolj umazanih prihodov na oblast v vsej zgodovini Slovenije, z izključno najpomembnejšo in neizpodbitno pomočjo totalitarnih laži in volilnih prevar, so bile zadnje državne volitve v Sloveniji. Na njih se je prvič pojavila sorosovska marksistična predvolilna propaganda – namesto običajne jugonostalgične Kučanove partijske. Pojavil se je namreč vpliv skrajno levih nevladnih organizacij, zlasti Mirovnega inštituta (z do samostojne Slovenije skrajno sovražno jugonostalgijo), tudi inštituta 8. Marec – s politično sorosovsko “novinko” in “naivko” Niko Kovač, v resnici krvavo preračunljivo politično karieristko, že krepko v četrtem desetletju svojega – prav rdeče buržoazno lagodnega življenja z zlato žlico v ustih. Med najbolj diskretnimi skrajno levimi nevladnimi organizacijami pa je bila globalno humanitarno delujoča draga in za neokomuniste neprecenljivo dragocena Slovenska filantropija. Dodati je potrebno še z vseh mogočih politično kulturnih “teoretičnih” demagogij zlepljeno nevladno organizacijo ljubljanskih “svobodnih con”, v katerih vedrijo in oblačijo – nemalokrat zelo nevarni – skrajneži z vseh koncev sveta, predvsem pa – seveda pod kulturnimi krinkami – predstavniki različnih narkomanskih lobijev.
Največkrat se ti “kulturni ustvarjalci” skrivajo kar pod – v Sloveniji zelo priljubljeno krinko – jugonostalgične kulture. Župan pa jim je že postavil Cukrarno, največji kulturni dom jugonostalgikov v Sloveniji, in spomenik “Ć”, v počastitev vseh jugonostalgikov, ki še zdaj čakajo na vrnitev komunistične Titove oziroma Jankovićeve in Kučanove Jugoslavije.
Vsi ti nevladniki so se množino udeleževali tudi zelo nasilnih, smrtno nevarnih predvolilnih protestov. Ker so lažno trdili, da ni virusa, so bili največkrat necepljeni in celo brez mask, čeprav so bili – vsaj nekateri – skoraj gotovo okuženi. Vsi ti protestniki so v resnici z okuževanjem morili po ljubljanskih ulicah in trgih. Skupaj s skrajno levimi politiki, spodbujal jih je tudi komunist Milan Kučan, so se mesece in mesece – sredi največje svetovne epidemije vseh časov – prav cinično brezobzirno in napadalno morilsko borili proti “janšizmu”. Ljudi so ščuvali k uporu proti “janšistični” vladi, ki jih zapira v domove in občine zaradi epidemije, ki je v resnici ni. In ljudje naenkrat niso več verjeli, da obstaja epidemija, čeprav so tudi v sosednjih državah veljali dokaj podobni ukrepi, tako kar zadeva obvezno nošenje mask, kot kar zadeva cepljenje in izolacijo okuženih. Ne, kje neki, v Sloveniji ni bilo epidemije, temveč samo “janšistična” (torej fašistična) diktatura.
In gorje, če bi kdo očital neokomunističnim nevladnim organizacijam, da so med pandemijo v času Janševe vlade prevzele vlogo Titove komunistične teroristične organizacije VOS. Da pa so se neokomunistični nevladniki med pandemijo zgledovali prav pri VOS-u, kaže njihova partijsko okupatorska metoda pobijanja, na las podobna stalinistično morilski, po kateri je v prvih letih svetove vojne deloval zloglasni Titov VOS v Ljubljani, tedaj pod dvakratno okupacijo, italijansko in stalinstično partijsko, s teroristicno organizacijo VOS (“državo v državi”, kot so se hvalili komunisti) pod Titovim vodstvom.
Razlika med VOS-om in Kučanovimi neokomunističnimi nevladniki v času pandemije je bila skoraj neopazna. Če so vosovci pod maskami komunističnega odporniškega gibanja najraje kot nori streljali nedolžne slovenske civiliste, pas so Kučanovi nevladniki pod odporniško masko neokomunizma najraje smrtno okuževali najbolj izpostavljene naivne množice ljubljanskih meščanov, ki se niso niti cepili niti niso nosili mask. (Nevladniki so se – seveda – cepili, ker so dobro vedeli, da virus – ne le obstaja – temveč tudi neizprosno mori. )
Kljub temu, da so dobro vedeli, kako prekleto res je, da virus mori, pa so mesece in mesece prav po vosovsko pospeševali okuževanje na svojih vosovskih protestih. In danes se hvalijo, da so prav s temi protesti dobili volitve. Ker se je epidemija končala prav v času po volitvah, zdaj slovenski državljani ne verjamejo več, da je virus res obstajal in moril. Pa to niti ni presenetljivo, samo če pomislimo, kakšne javne medije imamo. Zdaj trdijo celo to, da slovenskega naroda nikoli ni bilo, da smo brez narodne identitete, vseh mogočih ras, absolutno multikulturni. In ker je že velik del Slovenije res takšen, po zaslugi Kučanovih neokomunistov, “ustvarjalcev” balkanskega naroda v Sloveniji in ilegalnega migrantskega naroda kot rezultata odprtih mej, lahko pričakujemo, da bomo imeli po prihodnjih volitvah v – nič več slovenskem, temveč multikulturnem – parlamentu države Slovenije tudi Hamas, tretji slovenski VOS.
Vse to je logična posledica neokomunisticnih nevladnih organizacij v Sloveniji. Tudi njihovih protestov, tako nevladnih inštitutov kot nevladnikov iz takoimenovanih “svobodnih conah” v Ljubljani. Z njihovim zanikanjem epidemije covida-19 z njihovo anicepilsko propagando, z geslom “Maske dol!” in z referendumom o tem, ali se državljani strinjajo s tem, da bi v Sloveniji tekla iz vodovodnih pip samo še umazana voda, kar se bo zgodilo, če bi zmagala desnica, so dosegli zmago nesposobnega gibanja pohajkovalcev in lenuhov Svoboda.
Zdaj, ko smo v Sloveniji menda že totalno multikulturni mešanci, pa neka Katedrala svobode (pa ne že spet!) navdušuje slovenske državljane za vlado NARODNE REŠITVE – s komunistom Milanom Kučanom na čelu. No, res je le to, da Katedrali svobode že na čelu piše, da je njen predlog natanko tako protisloven, kot je protislovno njeno ime, izposojeno pri maketi za Plečnikov slovenski parlament. Zal pa so genialnemu Plečniku to ime vsilili Titovi komunisti, saj katedrale niso posvečene svobodi ( in revolucijam, da bi jo dosegli) na Zemlji, temveč prav obratno, namenjene so osvoboditvi po odhodu s te – vse prej kot svobodne – Zemlje. Do odhoda pa moramo kristjani ponižno služiti Gospodu in njegovim vrednotam, ne pa terorističnim revolucijam, se najmanj pa ateističnim komunističnim in neokomunističnim, kar počnemo zdaj v Sloveniji, skupaj z nevladniki in tudi s podporo Katedrale Svobode.
