3.4 C
Ljubljana
četrtek, 12 decembra, 2024

(PISMO BRALKE) Proti uvedbi kazni z zaporom v Golobovi in Kučanovi Sloveniji, če bomo razkrivali zločine Titove komunistične Jugoslavije

Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana

Šumijo,  šumijo  gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo še leta 2024 – nad okoli osemsto dolgo  prikritimi morišči, polnimi prestreljenih lobanj, z žico zvezanih rok, z zlomljenimi vretenci ob padcu v globino,  pa tudi z okostji tistih, živih, še dolgo po padcu, ki so umirali  v globokih jamah in breznih  med zadnjimi poskusi pobega, povsem zaman.  Šumijo, šumijo  gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo –  še leta 2024 –  nad okoli osemsto dolgo  prikritimi morišči, z večinoma nepokopani slovenskimi brati in sestrami.

Šumijo, sumijo gozdovi, nad surovo pobitimi  očeti in sinovi,  večinoma se vedno  brez mrliških listov. Šumijo, šumijo gozdovi, nad kruto postreljeni  nasprotniki Titove komunistične  revolucije –  meščani, kmetje, duhovniki, tisoči in tisoči, nikoli pravno veljavno  obtoženi, niti pravno veljavno obsojeni, vsi  žrtve Stalinove in Titove komunistične  revolucije.  Žrtve, s katerimi si je jugoslovanska partija tlakovala pot na “pravo” stran zgodovine slovenskega naroda.  Ihtijo, ihtijo,  gozdovi na sončni strani Alp, nad  skladišči, polnimi  gajbic in zabojev trohnečih posmrtnih ostankov  – še v letu 2024 – nepokopanih pripadnikov slovenskih  nasprotnikov Titove in Sperasnove  komunistične revolucije sredi najhujšega divjanja druge svetovne vojne –  na sončni strani Alp. Ihtijo, ihtijo gozdovi nad Slovenijo, zdaj  samostojno in z  demokratično ustavo. Ihtijo, ihtijo gozdovi nad  Slovenijo, članico Evropske skupnosti. Šumijo, šumijo –  ihtijo, ihtijo, ihtijo,  gozdovi slovenski, na  sončni strani Alp –  vse bolj in bolj  senčni. Šumijo, ihtijo …

2

Pa je klub temu tovarišica –  ministrica za kulturo – še leta 2023, pred dobrim letom,  s svojo prisotnostjo počastila Čebine, kjer je neka hudičevka iz Stalinove Moskve leta 1937 pod Triglavom,  na sončni Strani Alp, skotila  rdečo pošast,  imenovano Komunistična partija Slovenije. Njen glavni  “boter” pa je bil Sperans, slovenski levi Hitler, teoretik do slovenskih katolikov  genocidne  komunistične revolucije v Sloveniji, imenovane Razvoj  slovenskega narodnega  vprašanja, ali pa moj boj za komunizem. V resnici bi moralo imeti to delo naslov Moj poboj, ker je pod to svojo “najboljšo”  marksistično  študijo  –  bolj ali manj plagiatom   – podpisan največji slovenski zločinec vseh časov,  sam Satan. Prav poetično je  podpisan –  s prelepim imenom Sperans – v spomin na zmedeno, prav tako stalinistično – internacionalno ( danes bi rekli multikulturno)  revolucijo v Španiji,  v marsičem podobno  sedanjemu globalizmu –  navidezno dobronamernemu, v resnici pa  zločinskemu komunističnemu  –  totalitarnemu, kakršen je bil tudi   v Španiji odpor proti fašizmu, v drugi polovici tridesetih dvajsetega  stoletja.

3

Šumijo, šumijo gozdovi slovenski nad morišči –  nad  kraškimi jamami, nad  opuščenimi  rudniki in ob največjih odlagališčih industrijskih odpadkov.  Šumijo, ihtijo – še v letu 2024. Šumijo gozdovi nemirni nad morišči komunističnih žrtev, večinoma še vedno brez kulturnega statusa mrliča, kot da so smeti. Takšna je slavna zgodovinska zmaga  komunistov  nad slovenskim  antikomunizmom. Takšna je zgodovina  slovenskih zmagovalcev na “pravi” strani  Titove komunistične revolucije.  Takšna je na “pravi” strani ponarejena zgodovina, izbojevana predvsem v revolucionarnem komunističnem boju,  s komunističnimi partizanskimi množičnimi napadi na neoborožene  kmete,  meščane in duhovnike, ki sta jih Tito in Sperans  načrtno prisilila, naj  ustanovijo  domobransko vojsko, seveda v okviru  okupatorskih sil, saj bi jo drugače prav  te pokončale še prej kot komunistični partizani. Šumijo, ihtijo gozdovi na sončni strani Alp.  Šumijo gozdovi, ihtijo,  na sončni strani Alp  – še leta 2024 – tudi po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije leta 1991, tudi po njenem vstopu v Evropsko unijo leta 2008.

4

Dve od prvih slovenskih ustanov, ki jih je morala ukiniti  – na željo komunističnega Kučanovega klana – nova slovenska neokomunistična, multikulturna in  globalistična vlada, ko je leta 2022 prevzela oblast, sta bili  Urad vlade RS za demografijo in Muzej slovenske osamosvojitve. Tako je pač zahteval krog novega Speransa  ali njegov klan, da bi slovenski  komunisti – zdaj menda novi –  še dodatno  pospešili raznarodovanje oziroma čim prejšnji izbris slovenskega naroda v deželi na sončni strani Alp –   čeprav se zdi takšna trditev na prvi  pogled skoraj nora, ali vsaj absurdna. Ampak komunistom ni nič svetega. Saj si je  glavni slovenski komunistični poglavar v zadnjih štirih desetletjih  –  s svojo partijo – menda javno vendarle prizadeval za ohranitev slovenskega naroda? Seveda, kolikor je le mogel, se je Slovencem prilizoval,  kljub temu, da je  tudi po osamosvojitvi Slovenije priznal, kako zelo mu je neljuba slovenska samostojnost. Nikoli mu ni bila pri srcu,  vsaj ne tako močno kot – hudo zločinska – Titova komunistična Jugoslavija.  Prav  mafijsko prikrito  jugonostalgično jo je objokoval – novi Sperans –  z jugonostalgičnimi tovariši v svojem klanu. Sovražil jo je, samostojno in – vsaj po ustavi – demokratično  Slovenijo, čeprav si je  javno le  moral  prizadevati za ohranitev slovenskega naroda. Verjel pa je, in še danes verjame,  da sta se tudi Tito in stari Sperans, njegov “visoki” vzornik,  borila   za slovenski narod, tako kot tudi vsi voditelji OF in NOB. Pa je bilo res tako

5

Šumijo, šumijo  gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo –  še leta 2024 –  nad okoli osemsto dolgo  prikritimi morišči, večinoma nepokopanih in brez mrliških listov,   nasprotnikov Titove revolucije. Šumijo, sumijo gozdovi, nad morišči   meščanov, kmetov, duhovnikov, tisočev in tisočev nikoli pravno veljavno  obtoženih –  niti pravno veljavno obsojenih – žrtev  Titove revolucije. Žrtev, s katerimi si je Titova partija tlakovala pot na “pravo” stran zgodovine slovenskega naroda.  Ihtijo, ihtijo,  gozdovi na sončni strani Alp, nad  skladišči, polnimi najcenejših plastičnih  gajbic s  trohnečimi posmrtnih ostanki  – še v letu 2024 –  nepokopanih pripadnikov slovenskih  nasprotnikov Titove in Sperasnove  komunistične revolucije sredi najhujše druge svetovne vojne –  na sončni strani Alp. Šumijo, šumijo gozdovi nad  Titovimi in Speransovimi morišči  – zdaj že v samostojni –  in z  demokratično ustavo  – Sloveniji, članici Evropske skupnosti ali EU. Šumijo, šumijo –  ihtijo, ihtijo, ihtijo –  gozdovi slovenski na  sončni strani Alp, na vse bolj in bolj senčni strani. Šumijo, ihtijo.

6

Pa je klub temu tovarišica –  ministrica za kulturo – še leta 2023, pred dobrim letom,  s svojo prisotnostjo počastila Čebine, kjer je neka hudičevka iz Stalinove Moskve –  leta 1937 –  pod Triglavom,  na sončni Strani Alp, skotila  rdečo pošast,  imenovano Komunistična partija Slovenije. Njen glavni  “boter” pa je bil Sperans,  teoretik do katolikov  genocidne  komunistične revolucije v Sloveniji, imenovani Razvoj Slovenskega narodnegs vprašanja, ali moj boj za komunizem,  avtentični slovenski levi Hitler, pod to svojo najboljšo  marksistično  “študijo”   – v resnici  bolj ali manj plagiatom   – podpisanim s prelepim imenom, v spomin na zmedeno stalinistično revolucijo v Španiji – bolj kot dobronamernim odporom proti fašizmu, v drugi polovici tridesetih. Šumijo, šumijo gozdovi slovenski nad morišči –   nad  kraškimi jamami, nad  opuščenimi  rudniki in ob največjih odlagališčih industrijskih odpadkov.  Šumijo, ihtijo –  še v letu 2024. Šumijo gozdovi nemirni nad morišči komunističnih žrtev, skoraj samih katolikov, večinoma še vedno brez kulturnega statusa mrliča,  brez vpisa v mrliške knjige, kot da so smeti. Takšna je slavna zgodovinska zmaga  nad celotnim slovenskim  antikomunizmom. Takšna je zgodovina  slovenskih zmagovalcev na “pravi” strani  Titove komunistične revolucije.  Takšna je na “pravi” strani ponarejena zgodovina, izbojevana predvsem v revolucionarnem komunističnem boju,  s komunističnimi partizanskimi množičnimi napadi na neoborožene  kmete,  meščane in duhovnike, ki sta jih Tito in Sperans  načrtno prisilila, naj  ustanovijo  domobransko vojsko, seveda v okviru  okupatorskih sil, saj bi jo drugače prav  te pokončale še prej kot komunistični partizani. Šumijo, ihtijo gozdovi na sončni strani Alp.  Šumijo gozdovi, ihtijo,  na sončni strani Alp  – še leta 2024 – tudi po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije leta 1991, tudi po njenem vstopu v Evropsko skupnost ali unijo  leta 2008.

7

Dve od prvih slovenskih ustanov, ki jih je nova slovenska  –  neokomunistična, multikulturna in  globalistična –  vlada  morala ukiniti, ko je leta 2022 prevzela oblast, sta bili  Urad vlade RS za demografijo in Muzej slovenske osamosvojitve. Tako je pač zahteval krog novega Speransa  ali njegov klan, da bi slovenski  komunisti – zdaj menda novi –  še dodatno  pospešili raznarodovanje oziroma čim prejšnji izbris slovenskega naroda v deželi na sončni strani Alp.  Čeprav se zdi takšna trditev na prvi  pogled skoraj nora, ali vsaj absurdna. Saj si je menda  glavni slovenski komunistični poglavar  s svojo partijo – javno –  vendarle prizadeval za ohranitev slovenskega naroda, kljub temu da je  tudi po osamosvojitvi Slovenije priznal, kako zelo mu je neljuba slovenska samostojnost. Nikoli mu ni bila pri srcu,  vsaj ne tako močno, kot hudo zločinska  Titova komunistična Jugoslavija.  Prav  mafijsko prikrito  jugonostalgično jo je objokoval, svojo edino ljubljeno Jugoslavijo – novi Sperans –  z jugonostalgičnimi tovariši v svojem klanu. Prav sovražil  je,  slovensko  samostojnost,  tako kot je sovražil demokratično – vsaj po ustavi –  Slovenijo. Kljub temu, da si je –  javno – vendarle  moral  prizadevati za ohranitev slovenskega naroda. Verjel pa je, in še danes verjame, novi Sperans s svojim klanom,  da sta se tudi Tito in stari Sperans borila   za slovenski narod, tako kot tudi vsi voditelji OF in NOB. Pa je bilo res tako? Šumijo, šumijo gozdovi na sončni strani Alp.

8

Šumijo, šumijo  gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo še leta 2024 –  nad okoli osemsto dolgo  prikritimi morišči, polnimi prestreljenih lobanj, z žico zvezanih rok,  z zlomljenimi vretenci ob padcu v globino,  pa tudi z okostji tistih, živih, še dolgo po padcu, ki so umirali  v globokih jamah in breznih  med zadnjimi poskusi pobega, povsem zaman. Ali tako veliko  število žrtev komunistične revolucije po končani drugi svetovni vojni  pritrjuje tudi  zelo slabemu ljudskemu mnenju o komunistični revoluciji v Sloveniji , kot ga opisujem v tej svoji žalostni pesmi? Prav gotovo.  Ravnanje slovenske  komunistične aa partije  s Slovenci je bilo že od njene ustanovitve (1937), ne le raznarodovalno, temveč tudi genocidno. Še posebno, če  upoštevamo strašno dejstvo, da je partija v Sloveniji  pobila, pomorila ali po vojni na zahrbten način, tudi z odvzemom državljanskih pravic in z neprestanim udbovskim  preganjanjem,  izgnala iz njihove ljubljene domovine vso, čisto vso, glavno  meščansko (intelektualno!) elito, ki je  po drugi svetovni vojni še ostala v Sloveniji.  Poleg tega je partija uničila tudi celotno kmetijsko gospodarstvo ter iz kmetov  naredila neke vrste kaznjence, ki jih je oropala večine premoženja, tudi cele vrste pravic,  potem pa od njih zahtevala še visoke davke.  Na družbeni lestvici pa  je – prav vse slovenske kmete – ponižala v razredne sovražnike in jih na vsakem koraku še bolj  zapostavljala, tako kot v številnih kolonijah belci  različne staroselce, le da tam ne zaradi njihovih domačij,  posestev, in vere,  temveč zlasti  zaradi barve njihove kože.  Kmet je bil za partijo v Titovi Jugoslaviji manj vreden od živine v svojem hlevu. Vsepovsod je bil zadnji med zadnjimi, ki si je lahko pridobil kakršnokoli ugodnost. Najhuje pa je bilo, da je partija iztrebljala slovenske kmete, velik del slovenskega prebivalstva, njegovo osnovo,   z uničevanjem njihovih kmetij in s “proletarizacijo” mladih, tako da so odhajali v tovarne, večinoma z visokimi izgubami, ker zaradi pobojev in izgonov najbolj  usposobljenih  “kapitalistov” ni bilo dovolj strokovno izkušenih  vodstvenih kadrov. Tako je partija usodno  zmanjšala rodnost v Sloveniji. Prav tako pa  je partija kmetu  onemogočila višje  izobraževanje kmečkih  otrok,  ki so zelo redko prejemali štipendije. Šumijo gozdovi na sončni strani Alp, nad morišči  protikomunistov,  v katerih so ponekod še vedno njihove žrtve, nikoli obtožene, nikoli obsojene, domoljubne, ki so še večinoma tudi nepokopane in niso vpisane v mrliške knjige. Tovariš mlajši Sperans, vodja obskurnga komunističnega klana, ali bomo počasi izkopali vsa okostja žrtev revolucionarnega komunizma, poem pa prepovedali njihove pokope na blagoslovljenih pokopališčih, kot zahteva barbarski župan Ljubljane, glavnega mesta Slovenije? Nato pa bomo čakali, mar ne, novi Sperans,  da bodo na zraku  čimprej strohneli –   posmrtni ostanki žrtev komunističnih zunajsodnih pobojev. Preprosto zato, da bodo tako – na povsem naraven način –  zabrisane vse sledi  zločinskega – genocidnega –  barbarstva vaših dveh  partijskih  vzornikov, Tita in Speransa?  Ali ste samo zato  dovolili izkopati žrtve komunizma, da bodo njihovi nepokopani posmrtni osanki strihneli na zraku?  Tovariš novodobni Sperans,  ali vaša  – slovenska  prikrita –  partijska elita, komunistična  jara gospoda,  hoče to, kar je s Slovenci med drugo svetovno vojno in po njej počela Titova in Speransova  partija, za vedno izbrisati iz zgodovinskega spomina? Ali ste blagovolili izkopati posmrtne ostanke zrtev komunizma samo zato, da bi na zraku razpadli? Zaradi česar nihče več ne bo čez sto let vedel, da  vaša ljubljena slovenska  revolucija,  pravi krvavi  pekel pod Alpami, ni bila kaka začetniška napaka socializma, temveč skrbno načrtovani  komunistični genocid. Peklenski genocid  nad slovenskim katoliškim  protikomunističnim meščanstvom  in kmečkim  prebivalstvom, večinoma, skupaj z verskimi predstavniki? Bo takšna najnovejša  komunistična  zgodovina na “pravi” –  zdaj novi komunistični,  multikulturni in globalistični –  stani, brez narodov, brez nacionalnih kultur?  Bomo tudi v Sloveniji  morali pozabiti  – kot po vsem svetu –  da je komunistična evolucija  s poboji in hudo razredno segregacijo prizadela, skoraj povsem paralizirana, več kot polovico pripadnikov slovenskega naroda?  Šumijo gozdovi na sončni strani Alp, nad morišči  pobitih protikomunistov,  nikoli obtoženih, nikoli obsojenih, večinoma tudi še nepokopanih in vpisanimi v mrliške knjige. Pobili in pomorili ste ga, velik del  slovenskega naroda, Titovi komunisti. In na različne načine ste ga izgnali iz domovine! Velik del ste ga  po drugi svetovni vojni izgnali, najraje  skozi točo krogel iz pušk vojakov JLA na jugoslovanski meji z Italijo in Avstrijo.  Na najbolj krute načine ste izgnali iz domovine svojo meščansko in kmečko  politično konkurenco. Pa amen. Cilj tega genocida razrednega sovražnika pa je bil: ustvariti nekakšno čisto proletarsko raso v deželi pod Alpami, kot sta takrat zahtevala najprej Stalin in Tito,  nato pa samo  še nesmrtni Titov duh v glavi novega Speransa, vodje obskurnega komunističnega klana.  V resnici ta Titov duh  ni za Slovenijo nič drugega kot najbolj krvoločen  sovražnik in okupator vseh časov. Ali to  sploh veste, novodobni slovenski  občudovalci Tita in komunistične Jugoslavije? Na najbolj krute načine so komunisti, vaši “veliki” vzorniki, izgnali iz domovine skoraj vso svojo meščansko in kmečko konkurenco – z obtožbo, da je fašistična in nacistična, praktično brez vsakršne – pravno veljavne  obtožnice. Pa amen.

9

In vendar je –  kljub vsemu temu –  sedanja ministrica za kulturo leta 2023, pred dobrim letom,  s svojo prisotnostjo počastila Čebine, kjer je 1937 neka hudičevka iz Stalinove Moskve skotila  rdečo pošast,  imenovano Komunistična partija Slovenije. Njen glavni  “boter” pa je bil teoretik genocidne  komunistične revolucije v Sloveniji, avtentični slovenski levi Hitler  – Sperans. Tisti velikan slovenske zgodovine, ki ima še vedno, tudi v samostojni in demokratični Sloveniji,  pred slovenskim parlamentom, največji spomenik v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije. Da, natanko tako,  Sperans je tisti partijski “svetnik”, ki ima svoj “oltar” ali kip –  v čast  slovenski komunistični  revoluciji – tik  pred slovenskim parlamentom. In imel ga bo, še dolgo, ker Slovencev v Ljubljani skoraj ni več.  Kajti vse bolj je Ljubljana,  glavno mesto Slovenije,  balkanska  – politično  in kulturno. V  njej so zdaj  skoraj samo še potomci starih komunistov in udbovcev,  Kot da je vsem prebivalcem Ljubljane kristalno jasno, da je pod vodstvom sedanjega komunističnega župana kot  ustvarjena  za izbris slovenskih Ljubljančanov. Ta zupan jo je  organiziral za nasilni prevzem  – z neko marksistično multikulturno in globalistično  revolucijo – ki bo v Ljubljani imela svojo oblast nad vso Slovenijo. Čaka, ta komunistični zupan, samo še na tisti kritični  politični trenutek, ko bo za nove komuniste najlaže spet prevzeti popolno oblast v Sloveniji. Ravnanje ljubljanskega  župana je povsem enako, kot je bilo ravnanje komunistov med drugi svetovno vojno.  Pokazalo se je, da je bil resnično pravi čas za komunistično revolucijo  sredi najhujšega divjanja druge svetovne vojne –  tudi na  Slovenskem. Tako se je v Sloveniji Titova partija pridružila številnim leninistično stalinističnim  revolucijam za  svetovno prevlado komunistov, in se s tem postavila na pravo stran zgodovine. To  še zdaj verjame velika večina Slovencev, celo bolj kot takrat, ko je bila Slovenija še v Titovi Jugoslaviji. Slovencev pa je vse manj in manj. Kmalu bo več kot Slovencev, različnih priseljencev. Težko je reči, kdo je bil – in je gotovo še  – po osamosvojitvi  pravzaprav glavni načrtovalec slovenske demografske politike. Kakorkoli  skušamo razumeti sedanjo slovensko demografsko  politiko,  politiko množičnih splavov, množičnega priseljevanja ilegalnih  muslimanskih migrantov, politiko zmanjševanja pouka slovenščine v šolah itn., vedno se pokaže, da je v vseh  temeljih protislovenska ali protinarodna. Še najbolj  pa je takšna   po – vojnim napadom podobnim –   migracijskim vdorom muslimanskih ilegalnih migrantov  leta 2015 v Slovenijo in v EU. Na javno televiziji  smo  –  mimogrede, bolj po naključju –   vendarle lahko ujeli kratek  pogovor enega od slovenskih visokih uradnikov z ministrstva za notranje zadeve (skoraj vedno z  aristokratskim metuljčkom na srajci), kako je gospod nekemu novinarju, ki ga je zanimalo, kje bomo nastanili tako veliko število muslimanskih migrantov, odgovoril, da jih bomo čim bolj  razpršili. Po tem uradnikovem  odgovoru je mogoče sklepati, da si sedanja slovenska partija  ali neokomunisti  predstavljajo  prihodnjo – multikulturno  – Slovenijo nekako takole: v vsakem naselju bo približno ena tretjina Slovencev, ena tretjina muslimanov z vsega sveta, in ena tretjina priseljencev z Balkana oziroma nekdanje Jugoslavije. To pa v bistvu pomeni, da bo v vsakem naselju približno ena tretjina katolikov, ena tretjina muslimanov in še ena tretjina pravoslavnih vernikov. Vse tri skupine se bodo kar najlepše razumele, če bomo prepovedali slovenski  – staroselski – nacionalizem, še posebno pa tistega, med vsemi najhujšega, namreč osamosvojitvenega,  ki se imenuje janšizem.  Ta nacionalizem namreč pomeni oblast Slovencev  v Sloveniji. Da bo ta “nacionalni”  program sedanje – podzemske  – partijske vladavine ljubljanskega župana, v hudičevi senci,   uspel, je potrebno čim bolj uveljavljati nekakšen  jugoslovanski balkanski  sentiment, zlasti  s pomočjo balkanske množične in elitne  kulture v Sloveniji, npr. z jugonostalgično balkansko glasbo,  in z načinom  življenja v visoki družbi, kot se kaže v  kulturni podobi središča Ljubljane –  s slastno dišečimi čevapčiči in s spomenikom “Ć”, najbolj  zanesljivim znamenjem balkanske kulturne in politične  prevlade v Ljubljani, pa tudi še marsikje v  Sloveniji. Sedanjim slovenskim  državljanom kar ugaja, dejstvo, da postaja življenje v naši državi vse bolj podobno  jugoslovanskemu v osemdesetih prejšnjega stoletja, ki se  ga starejši še spominjamo, mlajšim pa so starši in stari starši  o njem  povedali toliko lepega, da si njihovi otroci in vnuki ničesar bolj ne želijo, kot čimprejšnje vrnitve tistih nekdanjih –  lepih  – dni, še posebno v “zlatih” osemdesetih.  Najbolj pa si mladi želijo,  da bi bila Slovenija  ponovno v kakršnikoli novi balkanski zvezi, podobni federaciji  nekdanjih jugoslovanskih republik, zdaj samostojnih držav. V Sloveniji je namreč politično življenje  že skoraj v celoti naravnano v to –  jugoslovansko ali balkansko  – smer. V bistvu pa imamo zdaj na sončni strani Alp kar tri  republike – slovensko, muslimansko in srbsko. Da,  imamo kar tri  približno enako velike skupine slovenskih državljanov. V prvi skupini, morda nekoliko večji od drugih dveh, če vsaj delno upoštevamo tudi  slovensko govoreče mešane družine, smo slovenski staroselci ali Slovenci,  pripadniki slovenskega naroda. Vsaj polovica nas je žalostnih zaradi vse hujšega raznarodovanja, polovica pa ne bi  imela nič proti ponovni vrnitvi Slovenije v kako novo multikulturno, zdaj tako modno Jugoslavijo. Pa tudi dejstvo, da nas je Slovencev v Sloveniji  samo še dobra tretjina od vseh  državljanov, slovenskih jugonostalgikov ne moti.  Želijo si le tega,  da bi se vsi lepo razumeli, tudi če bi bilo v državi več uradnih jezikov.

10

Kajti jugonostalgični Slovenci,  povsem drugače kot narodno zavedni, ne ljubijo Slovenije. Jugonostalgični Slovenci, še zlasti mladi, imajo za navaden nacionalizem, jaanšizem in celo nacizem vsakršno prizadevanje domoljubnih Slovencev  za čimbolj vsestransko slovensko  Slovenijo.  Še posebno pa jugonostalgični Slovenci nasprotujejo slovenski samostojnosti, brez vsakršnih  teženj po obnovitvi kake nove, čim bolj Titovi podobne, Jugoslavije. Kljub vsem velikim sanjam slovenskih jugonostalgikov o novi Jugoslaviji, še najbolj v  Kučanovem klanu ali  partiji – vse bolj pa tudi v vrhu Evropske skupnosti (EU)  v Bruslju – se v slovenskem, menda idealnem,  sožitju treh jugoslovanskih kultur – katoliške, pravoslavne in muslimanske – že kažejo napetosti. Vendar se trenja ne pojavljajo med slovenskimi in državljani  neslovenskih korenin. Tovrstno sožitje se je po osamosvojitvi celo utrdilo, predvsem s sosedskimi odnosi, prijateljstvi,  družinskimi in delovnimi vezmi,  še najbolj pa z medsebojnim kulturnim sodelovanjem in zlasti s športom. Bolj problematično pa postaja sodelovanje med  štirimi velikimi verskimi –  in tudi  političnimi –  skupinami: med tako imenovanimi  ateističnimi političnimi centri (večidel komunističnimi) in  med pravimi verskimi in političnimi centri. Znotraj teh pa so si v Sloveniji občasno  v nasprotju  verski in politični interesi slovenskih avtohtonih katolikov, pod vplivi Vatikana, in muslimanov pod različnimi vplivi v Evropi in po svetu. Najbolj napeti pa so odnosi  med  pravoslavci, zdaj pod močnim vplivom ruske velesile, in med muslimani. V Ljubljani je Bežigrad že skoraj muslimanski, v Fužinah pa je več pravoslavnih novih Ljubljančanov. Najbolj razpršeni pa smo v našem glavnem mestu prav katoliki, ki se vse bolj izseljujemo iz glavnega mesta Slovenije, delno  na podeželje, še bolj pa v tujino. Prav verjetno je, če se bo s takšno hitrostjo kot zadnja leta, v Sloveniji povečevalo muslimansko prebivalstvo, s številčnimi družinami, da bo prav to v Sloveniji tudi prevladalo. Osebno sem prepričana, da tisti, ki bodo nasprotovali muslimanski – tudi  politični – prevladi, ne bomo Slovenci in katoliki, temveč pravoslavni Srbi, že zdaj močno prisotni v vseh centrih moči slovenske družbe. Skoraj neopazno –  zelo tiho –  rivalstvo med tema dvema kulturnima skupinama pa je, kljub veri Kučanovega klana ali partije z njeno udbo, da bo razpršeno naseljevanje to preprečilo. Ne, ne bo. Nikakor ne bo. Vse bolj je to tekmovanje za oblast vidno na vseh področjih in v vseh plasteh slovenske družbe. Zato je dokaj verjetno, da  bomo imeli še v tem stoletju –  v deželi na sončni strani Alp – morda celo nekakšno novo  kosovsko bitko. Bodo budi v njej  zmagali “Turki”? “Nič hudega”, si mislimo že do konca poraženi Slovenci. Seveda,  samo, da ne bo slovenskega nacionalizma in – zlasti –  janšizma. Mar ne, tovariši iz  Kučanovega klana ali partje –  prav mafijske –  partijske umazane  luknje? Pa je vendar sedanja ministrica za kulturo še leta 2023, pred dobrim letom,  s svojo prisotnostjo počastila Čebine, kjer je 1937 neka hudičevka iz Stalinove Moskve skotila  rdečo pošast,  imenovano  Komunistična partija Slovenije (KPS). Njen glavni  “boter” pa je bil teoretik genocidne  komunistične revolucije v Sloveniji, avtentični slovenski levi Hitler  – Sperans.  Šumijo, šumijo  gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo še leta 2024 – nad okoli osemsto dolgo  prikritimi morišči, polnimi prestreljenih lobanj, z žico zvezanih rok,  z zlomljenimi vretenci ob padcu v globino,  pa tudi z okostji tistih, živih še dolgo po padcu, ki so umirali  v globokih jamah in breznih  med zadnjimi poskusi pobega, povsem zaman.  Šumijo, šumijo  gozdovi na sončni strani Alp, šumijo, šumijo –  še leta 2024 –  nad okoli osemsto dolgo  prikritimi morišči, večinoma nepokopanih  in brez mrliških listov,  nasprotniki Titove revolucije. Nepokopani so katoliški meščani, kmetje, duhovniki, tisoči in tisoči, v veliki večini nikoli pravno veljavno  obtožene niti pravno veljavno obsojene  – žrtve Stalinove in Titove revolucije.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine