Piše: Tamara Lubarda, Ljubljana
24. januar je mesec dni do tretje obletnice, odkar Rusi pričnejo napadati s suvereno državo smatrano Ukrajino. Rusija kljub zatrditvi o možnem dialogu ne prekine s tragedijo ki jo povzroča zato se jo skuša ustaviti. Ker pa je Ukrajina tista ki mora ubraniti svoje ozemlje se ji pomaga, saj vojna izhodiščno ni pravična.
Vsekakor mora vojaška obramba zagotoviti neomajen steber za varnost. Ker pa je z razumevanjem mednarodnega prava agresorska država tista ki ogroženo napade prva, skoraj ni nobenih zadržkov do povečevanja obrambnih sredstev sesuti in od Rusije najprej razdejani Ukrajini. V ‘zagovor’ Ukrajini se postavi skoraj vsa Evropa Evropske Unije z dobršnim delom sveta ter Amerika. To pomeni, da se Rusiji ne priznava njenega ‘početja’, namreč to kar počenja Rusija zasluži neodobravanje in je nesprejemljivo.
Vendar je vprašanje koliko razdejanja in žrtev orožje povzroči, namreč z vojno iz Rusije ne prenehajo saj Rusija napade ozemlja Ukrajine, toda Rusija si to da se Ukrajina brani interpretira v sovražen namen.
Na ‘vesti’ odločevalcev je da se napetosti ne stopnjuje k čemur večji del pripomorejo njihove odločitve. Napasti do takrat neodvisno Ukrajino ko ni potrebovala vojaške pomoči je izhodiščno ne odobravano ko so si o tem do ruskega »ravnanja« članice EU enotne – Evropski svet priznava pravico samoobrambe.
Ruski predsednik teh stališč ne sprejema, predsednik Ukrajine pa, razumljivo, ne prisluhne argumentu, ki ga trdno zagovarjajo z ruske strani od koder so trditve, da je del ozemlja suverene Ukrajine njihov. Ni pričakovati da bi se sprti strani spravili. Toda kako pobotati neupravičeno napadenega in napadalca?
Z gledišča največje države Rusija tega primata noče izgubiti v nobenem primeru, kar je nedopustljivega so ruska poseganja v ukrajinsko ozemlje. Upajmo razplet da Rusija ne bo povzročila jedrske katastrofe.
Mnenje mednarodne skupnosti imperialnim težnjam in ideji obnovitve velike Rusije ni bilo naklonjeno. Putin z »agresijo« na Ukrajino nadaljuje, četudi ni odrinjen je užaljen ali prepričan, da se Rusiji in ruskemu narodu godi krivica. Kajti za Ruse to ni bila agresija ampak pomeni ščitenje ruskega teritorija. »Agresija« z zavzetjem Ukrajinskega ozemlja je seveda blaga beseda, ker je početje Rusije grozovito. Ne gre več za zavzetje in priključitev po trditvi Rusije z Rusi naseljenih Zaporožja, Luganska, Doneckega. Poteka napadanje ozemeljsko celovite Ukrajinske države, katere šanso vstopa v EU Rusija ne priznava. Toda Ukrajina se odzove na napadanje energetske infrastrukture in Rusijo se na razne načine izčrpava. Četudi so za Rusijo uvedli številne sankcij ne privedejo k popolni izoliranosti, jo pa v mnogočem slabijo.
Kot »izgovor« za vojno ali njeno videnje Rusija navaja preveč približevanja Zahoda njenim mejam. Pa četudi so s stališča evropskih držav v Uniji enotni, da ni nikakršnih zadržkov da postane članica EU Ukrajina. Sprejem Finske in Švedske v NATO pomeni članstvo, s katerim se na Rusijo »pritiska« drugače. Probleme Rusom torej v prihodnje predstavljajo morebitne aktivnosti Severnoatlantske vojaške zveze.
V podtonu je za Rusijo pričakovati, da pravzaprav njeno največje ogrožanje pomeni dejstvo širitve Nata. Po nekaterih izračunih se bo Natov proračun zvišal in bodo članice v Nato prispevale višje zneske BDP. Nikdar ni odveč opomniti, da napad na eno članico pomeni alarm podpisnicam Severnoatlantske zveze. Torej se bodo odzvale, v kolikor se bo Rusija pričela preveč približevati saj že zaobšla kriterij miru. Ukrajinska namera tega, da čimprej vstopi v Nato, je torej samoumevna »posledica« ruskega izzivanja.
Zgodovinsko gledano obvelja dogovarjanje za veliko boljšo in razumljivejšo opcijo, ni pa vedno mogoče.
Ampak, ker so, kakor kaže možnosti za premirje v razponu od najmanj do največ skromne se to, da bi se vojna samodejno končala ne more dogoditi brez doseženih ciljev, ki so bili zanjo pogojevani od Rusije. Vsaj delnih, kadar ne celotno. Že odkar je z razlogom referenduma 2014 ruska priključitev Krima.
Ko je v trajanju administracije ameriškega predsednika Joeja Bidna Donald Trump omenil, da bi se vojna v Ukrajini lahko končala nemudoma, ni dejal, da se bo kaj takega pripetilo obenem z njegovo izvolitvijo, je pa nakazal, da bi bilo z resnimi pogovori o tem možno pričeti poprej oziroma začetek zatreti v kali. Skoraj tri leta po invaziji ni prišlo do premirja in ni vzpostavljenih vezi do preprečitve ali prenehanja. Ukrajinski predsednik računa, da bo prišlo do ugodnega rezultata, toda tega sam s Putinom ne doseže, oziroma tega ne more doseči brez sodelovanja in primernega ruskega odziva brez pogojevanj V. Putina: za prelomno srečanje med Vladimirjem Putinom in Donaldom Trumpom če bosta o tem razpravljala, so pripravljeni denimo v Srbiji, od koder omenjajo, da je Beograd naklonjen tako Rusiji kakor Ameriki. »Nismo ne v zahodnem ne vzhodnem paktu,« povedo na Vučiča pobudo, o čemer so podali predlog. Vendar imajo predsedniki vzpostavljeno interaktivno komunikacijo ki pa je uspešna skladno nameram. Ampak mirovnega sporazuma s koncem zaostrovanj ni možno izvesti brez odstopanja od ruskih zahtev.
Rusko vodstvo zatrjuje, da so z nastopom Trumpove administracije pripravljeni na dialog o ukrajinskem ‘konfliktu’, kajti cilj dogovarjanja ne sme biti kratkoročno premirje temveč zagotavljanje dolgoročnega miru ki je zasnovan na brezkompromisnem spoštovanju zakonitih koristi (vseh) ljudi, torej narodov, ki/kateri živijo na tem kriznem območju. Vprašanje pa je, kdaj bosta na premirje pristala predsednik Rusije in Ukrajine. Kajti premirje pripelje miru. Ni ga brez zaupanja, kar ni zasnovano na trhlem temelju.
Namiguje se da so poglavitni oskrbovalci orožja Rusiji Iran, S. Koreja in LR Kitajska ki ji to ne daje sloves. Te dni Putin z Iranom sklene podobno orožarsko pogodbo kot lansko leto z S. Korejo ker ne bo odnehal.
Že z Vestfalskim mirom v 1648 se s poglavitnih držav tedanje Evrope zavežejo o tem, da pretirano vmešavanje katerekoli teh v suverene odločitve druge pomeni ‘vpletanje’ v prvenstveno njene zadeve. Z izrecnim upoštevanjem tega ‘pogodbenega načela’ se zaključi osemdesetletno vojno med Španijo in Nizozemsko in 30 let trajanja spora 17. stoletja. Mirovne klavzule držav so skladne pogojem poravnave.
Zatorej se je treba vzdržati groženj s silo ali rabe sile proti ozemeljski celovitosti in neodvisnosti države.
Ruski predsednik namreč predpogoj nevmešavanja vice versa nameni temu, da »zavaruje« ruske meje. Ko s tem razlogom ne razume pomena strateškega partnerstva. S čimer odvrača vplive ne nasprotnic, kar so države ki nočejo vojnih bojišč in si prizadevajo, da Ukrajinci ne bi utrpeli najhujše predstavljivega.
Koliko deleža ukrajinskega ozemlja bi vodstvu Rusije zadostovalo za končano misijo ostaja nedorečeno. Že ko Putin francoskemu predsedniku telefonsko obrazloži povod ruskega vdora na območja Ukrajine od Macrona ni slišal bodrenj. Suverenosti ni brez določitve mej. Macron (Elysee) 24. 4. 2024 izpostavlja, da se naj Ukrajina in tudi Moldavija kmalu pridružita EU, kamor bi se postopno vključilo zahodni Balkan. Ruski vodja še ni razkril, kaj je prelomnica tega da bi opustil težnjo pokoritve ne podjarmljene Ukrajine.
