Piše: Frančiška Buttolo
Gre res samo za parlamentarne volitve na Poljskem, ki bodo z zmago Tuskovih “liberalnih komunistov” (sorosovskih neokomunistov) prinesle večjo odprtost poljske družbe? Ali pa gre morda za nekaj, politično veliko resnejšega, usodnejšega, ne le za države v EU, temveč za ves svet?
Zdi se, da bo morala prav Poljska plačati najbolj umazane dolgove vrha politične birokracije EU. Seveda imajo prav poljski levi – sorosovski – politiki, ki trdijo, da so letošnje državne volitve najbolj pomembne volitve po drugi svetovni vojni. Takšne pa so predvsem zaradi tega, ker mora levi – sorosovski – politični del politikov z vrha oblasti v EU poplačati svoje neizmerno visoke dolgove svetovnim neokomunističnim bankam, ki so jih prejeli s podpisi obljub, da bodo uničili evropsko civilizacijo, kulturo in – še najprej – avtohtono evropsko belo raso, z vso njeno, menda skozi vso zgodovino izključno zločinsko do vseh drugih ras.
Po letošnjih državnih volitvah na Poljski, bo politik Tusk s poselitvijo Poljske s stotinami milijonov migrantov (iz pretežno muslimanskih držav) moral izpolniti obljubo EU, sorovskim neokomunističnim svetovnim bankam, za katero so ŽE PREJEL IN ZAPRAVILI milijarde in milijarde evrov.
Zato bo na letošnjih poljskih državnih volitvah zmagal nekdanji politik EU Tusk predvsem z vsemi svojimi skrajno neokomunističnimi obljubami. Vsem Poljakom obljublja blagostanje, demokracijo in neomejeno osebno svobodo. V resnici pa to počne samo zato, ker mora, po ukazu EU. Saj je dolga leta najtesneje sodeloval s sorosovskimi oblastniki v EU. Zahrbtno, zlasti z obljubo potomcem nekdanjih poljskih komunističnih diktatorjev, tisočem in tisočem nekdanjih pesjanskih tajnih policistov, da bodo po teh volitvah, če zmagajo, ponovno zasedli visoke politične položaje. Revnejšim plastem pa obljublja legalizacijo drog, zlasti ko gre za najrevnejše preprodajalce, predvsem pa pravico do splava tako rekoč do otrokovega rojstva. Posebno sladko pa poljskim komunistom in neokomunistom diši Tuskov legibitrizem, v resnici obljuba, da bo – kolikor bo le mogoče – zatiral katoliške vrednote, s tem pa tudi Cerkev. In tako bo Poljska, ko pod novo oblastjo ne bo več pretežno katoliška, ko bodo moški in ženske lahko vsako leto drugega spola, ko bo nekdanji komunizem spet lahko najbolj cenjeno obdobje v poljski zgodovini, ko bo Poljska brez bele rase, z vsaj desetimi milijonov migrantov, da, tako bo Poljska poravnala dolg EU sorosovskim svetovnim bankirjem. Zgodovinsko maščevanje nebelih ras Evropi – za njeno suženjsko, fevdalno, kolonialno ali rasistično in kapitalistično preteklost – bo izpolnjeno. Zob za zob, glavo za glavo. Moj Bog, kako svetopisemska prerokba se pravkar uresničuje na Poljskem! Neokomunistična EU, povezana s sorosovskim nacionalističnim, prav nacistično napadalnim kapitalom, pravkar sklepa novi, za ves svet usodni, pakt Hitler-Stalin. Vse drugo se bo odvijalo podobno, kot v drugi svetovni vojni.
Zato, kakorkoli gledamo, ko opazujemo sedanje predvolilno dogajanje na Poljskem, kjer bo gotovo prišlo do določenega premika v smeri leve politike, nas toliko ne vznemirjajo očitki levih poljskih strank sedanji – resnično pretirano konservativni – oblasti. To je pač poljska notranja zadeva. Res je za marsikoga neokomunistična vlada za Poljake bolj sprejemljiva. Ampak tako lahko mislijo predvsem tisti v EU, ki ne pozna preobrazbe Belgije, Francije, Nizozemske, deloma tudi Švedske in Nemčije, največje države med njimi, kjer imajo avtohtoni prebivalci že v marsikaterem mestu občutek, da so v Kongu ali v katerem od mest na Bližnjem vzhodu. Prav tako pa imajo občutek, da je pri njih vsak dan pust, saj je, zlasti zvečer, vsepovsod polno maškar, na primer moških z bradami v mini krilih, vse polno žensk, nemalokrat takšnih, kot da bi bile kakšne strašljivo zadrte stalinistične ali pa komunistične strojepiske na kateri od Hitlerjevih ali Stalinovih tajnopolicijskih postaj.
*Na spletu pod naslovom “Pakt Ribbentrop-Molotov” (o paktu Hitler-Stalin) je tudi tole besedilo: “Največji znak nemško-sovjetskega sodelovanja pa je bilo sodelovanje pri napadu na Poljsko leta 1939, ko sta obe državi napadli medsebojno sosedo, si jo razdelili in priključili. V okviru tega pakta je Sovjetska zveza zasedla in priključila tudi tri baltske države (Estonijo, Latvijo in Litvo) leta 1940 in istega leta napadla tudi Finsko, ki pa se ji je uspešno zoperstavila. V vseh teh posegih so Sovjeti dobili diplomatsko in logistično podporo s strani nacistične Nemčije. V vseh teh posegih so Sovjeti dobili diplomatsko in logistično podporo s strani nacistične Nemčije.”