Piše: Frančiška Buttolo
Ko ne bi imeli demokracije, bi se vsi tako lepo razumeli, kot smo se v komunistični Jugoslaviji, mar ne, gospod mag. Matej Tonin?
Ko sem danes poslušala vaš pogovor na radiu Ognjišče (27. 6. 2023), spoštovani gospod mag. Matej Tonin, sem mislila, da ste zamenjali stranko in ste zdaj član Levice. Vaše razlage, kako vidite sestavo in delovanje prihodnje slovenske vlade, so mi dale misliti, prekleto resno misliti.
Kdo pravzaprav ste, gospod mag. Tonin? Niti enega samega najmanjšega znamenja in niti enega samega znaka, kaj šele pravega stavka, ni bilo v vsem vašem intervjuju, iz katerega bi bilo mogoče nedvoumno razbrati, da vam je slovenska demokracija blizu – celo pri srcu. Kaj šele, da bi vam karkoli pomenila krščanska ljubezen, na primer kot razumevanje trpljenja in moralne veličine največjih žrtev slovenskega komunizma, med katere sodi tudi gospod Janez Janša.
Kot da gospod Jansa ni bil po smrti gospoda dr. Jožeta Pučnika glavna žrtev slovenskih komunistov, slovenske udbe in vseh drugih sovražnikov samostojne in demokratične Slovenije. Kot da si gospod Janša, žrtve slovenskega komunizma, ki si to – prvo – častno mesto deli skupaj s političnim moralnim velikanom samostojne Slovenije, dr. Jožetom Pučnikom, očetom slovenske državne samostojnosti. Vi, gospod mag. Tonin, vsega tega ne vidite, ne razumete, pa tudi ce bi, vi čutite veliko spoštovanje predvsem do slovenskih komunistov in udbovcev, zbranim okoli tovariša Milana Kučana. V politiki svoje krščanske stranke Nova Slovenija pa si prizadevate skoraj samo za sožitje te stranke s Kučanom in njegovimi nasledniki ponosnih Titovih komunistov. Zdaj pomagate nekemu Kučanovemu izdajalskemu (petemu) bataljonu SDS politično onemogočiti največjo Kučanovo politično žrtev – gospoda Janeza Janšo.
V resnici pa vaša metoda diskvalifikacije gospoda Janše na Radiu Ognjišče ni nič posebnega v slovenski politiki. Je samo ena od različic številnih že znanih, zlasti iz časa takoj po osamosvojitvi, ko so se komunisti in vodilni udbovci začeli množično vračati na vse politične položaje v mladi državi. Vaš intervju, gospod mag. Tonin, me je spominjal na izjave tistih vidnejših komunistov in udbovcev, ki so po osamosvojitvi prepričevali gospoda dr. Jožeta Pučnika, naj se ne vpleta v parlamentarno in vladno delo. Med državljani pa so o dr. Pučniku na vso moč širili grde govorice, da je trdosrčen in a ” ni za ljudi” tako kot tovariš Kučan, samo zato, da si je ta tovariš ponovno utrdil vso izgubljeno politično moč, še bolj pa – povsem nezasluženi – politični ugled. Gospod mag. Tonin, vaše besedno onemogočanje gospoda Janše je tako natančna kopija zgodbe gospoda dr. Pučnika, da ni mogoče dvomiti, kako učinkoviti so se vedno partijski in udbovski politični nauki tečaji tovariša Kučana. Da, vse je še tako, kot je bilo. Vse. Se bolj pa bo ko bo odstranjen gospod Janša. Takrat bo namreč še bolj tako, kot je bilo. O ti čudovita, čudovita dobra stara komunistična in udbovska dialektika! Se malo pa bo v vsej Sloveniji ena sama politična idila, podobna nekdanji jugoslovanski, le da bo trdnejša, bolj nasilna.
Gospod mag. Tonin, o gospodu Janši ste prav nonšalantno nesramno govorili tako partijsko, tako po udbovsko napol prikrito zaničljivo, kot da bi pravkar prišli iz kakega Kučanovih starih specialnih tečajev za vidne družbenopolitične delavce, med katerimi ni bilo prav malo žlahtnih krščanskih socialistov že v Titovi Jugoslaviji. Vaša “teza”, če tako zapišem, da bi moral gospod Janša zapustiti visoko slovensko politiko, predvsem zato, ker pod vsemi njegovimi vladami komunisti, udbovci in drugi “najuglednejši” sovražniki samostojne in demokratične Slovenije redno protestirajo po ljubljanskih ulicah. Zanimivo, zelo zanimivo, gospod mag. Tonin.
Veste, gospod mag. Tonin, odkrito vam povem, da bi bili zame, kljub vsemu, s čimer ste me v intervjuju na Radiu Ognjišče (pa tudi že prej) razočarali, še vedno slovenski politik, samo če ne bi vsega tega, kar politično počnete z gospodom Janšo, počeli tako vsiljivo javno, tako pasje klečeplazniško okoli tovariša Kučana, osebno običajnega državljana, da se vam mora, siromak že v letih, ne more in ne more izogniti, da bi mirno odvrgel dnevne odpadke v najbližji smetnjak. To pa vam utegne škodovati. Zelo škodovati. Kaj hočemo, tečaji niso vse, tudi osebni slog je pomemben. Slog pa je menda človek, vsaj po Buffonu (Le style, c’est l’homme).
