Piše: Frančiška Buttolo
…ali ta veseli dan, ko bodo spet zaprli Janeza Janšo, da ne bo več razdvajal slovenskih komunistov
To je nadvse spodoben članek za nadvse spodobne Kučanove udbovce, to je moj navdušen odziv na izjavo gospe Milke, ne Milke Planinc, čeprav je ta, ki me trenutno navdihuje, na najboljši poti, da doseže njeno humano in komunistično – udbovsko moralno raven. Odzivam se na besede tiste gospe, ki v evropskem parlamentu govori za Slovenijo hudo bolečo resnico. Resnico o Sloveniji, da je ta država še vedno tako zelo komunistično totalitarna, da so bile zadnje volitve v resnici zmagoslavna vrnitev v komunizem (seveda prikrit) in na Balkan (z balkansko politiko). Milka to vrnitev imenuje uspeli ljudski referendumom za dokončno “rešitev” nekakšnega slovenskega “judovskega” vprašanja, ki se imenuje – nič več in nič manj – kot fašistična osamosvojitev in nacistična demokracija Janeza Janše. Za dodatek je seveda vsakokrat potrebno poudariti, da gre za osebek s kriminalo preteklostjo. Zamolčati pa zna Milka, da gre v resnici za Janševo osamosvojitveno in protikomunistično “kriminalno” preteklost, cesar mu komunisti in udbovci ne morejo in ne morejo odpustiti. Jasno.
Tudi v Katedrali Svobode, zdaj lahko obe besedi v naslovu pišemo z veliko začetnico, ker ta ljubljanski snobovski klub ne deluje več bolj ali manj v temačni zakristiji svoje komunistične katedrale, tako kot doslej, ko je intelektualistično diskretno, po domače pa “prefrigano” hinavsko, bolj ali manj po svetlih vzorih naše zlate udbe, stkal in skvačkal kar nekaj tapisarij s prelepimi rdečimi zvezdami tudi za Kučanov dvor, rezidenco nekakšnega Kučanovega prostozidarskega klana ali foruma.
Tako protislovno ime, kot je Katedrala svobode je geniju Plečniku gotovo vsilil tedanji CKS. Zato ni nič posebno novega, da zdaj deluje Katedrala Svobode, Kučanove Svobode, torej komunistične, tako kot ob samem nastanku tega kontraverzega naslova Plečnikovega slovenskega parlamenta, nikoli uresničenega zaradi Titovega spora s Stalinom.
V Katedrali Svobode že prav nestrpno vneto odstranjujejo slovensko razdvojenost zaradi Janeza Janše, slovenskega “judovskega”, problema posebne sorte, ker ta “osebek” s kriminalno osamosvojitveno preteklostjo, tako kot skoraj polovica odvečnih, njemu podobnih državljanov, ki bi lahko ogrozili – menda, kot številni lažejo – skoraj stoprocentno zmago zmago komunistov. Laž. Ali pa tudi ne, še zlasti če že uvrščajo na svojo stran kristjane, kakršna je Milka in udbovce, ki so jih poslali na službeno dolžnost v SDS. Pa tudi v tem primeru, dragi komunisti, so to samo vaše pobožne, pa kljub tem hudo zločinsko naravnane želje.
Vendar sem hotela povedati nekaj pomembnejšega. Kot je običajno, ko se v politiki pojavijo “judovska vprašanja”, se kalu pojavijo tudi tisti visoki sodelavci vrhovnega diktatorja, ki vedo, kaj se v resnici dogaja po silni zmagi ljudstva in njegove takšne ali drugačne svobode, največkrat pa svobode “čez vse”. Gre za posebne ljudi, ki imajo na eni strani veliko koristi od oblastnika, po drugi strani pa so deleži še moralnega ugleda, pogumno pomagajo najbolj ogroženim, se zlasti pomembnim, uglednim in tudi premožnim osebam. Navsezadnje imajo tako, že tretjič, korist tudi od njih.
V tej luči je potrebno razumeti tudi žlahtni klub Katedrala Svobode. Njegovi člani, vsaj nekateri najvidnejši, bi srčno radi, skladno z diskretnim pogovorom s komunisti iz Svobode, radi rešili najuglednejše člane SDS v kaki novi “kao” desni stranki.
Zdaj lahko obe besedi v naslovu pišemo z veliko začetnico, ker ta ljubljanski snobovski klub ne deluje več bolj v temačni zakristiji svoje komunistične katedrale, tako kot doslej, ko je intelektualistično diskretno, po domače pa “prefrigano” hinavsko, bolj ali manj po svetlih vzorih naše zlate udbe, stkal in skvačkal kar nekaj tapisarij s prelepimi komunističnimi zvezdami tudi za Kučanov dvor, rezidenco nekakšnega Kučanovega prostozidarskega klana ali foruma.
In kaj naj bi bilo drugače po zmagi Svobode in odstranitvi Janeza Janše iz politike, še raje pa s sveta sploh. V šolah bo več zgodovine Titove Jugoslavije, nekaj več bo tudi praznovanj partizanskih zmag z ljudskimi veselicami. V medijih bodo več partizanskega roka. Vse drugo pa bo tako, kot bodo ukazali v Bruslju, leda bodo v Sloveniji nerazdvojeni, silno enotni politiki ljudstvu pokradli več denarja, ki ga bomo prejeli iz EU, kot v drugih državah, tako kot je naša, vrla slovenska udba pokradla svojim državljanom več denarja, kot katerakoli udba v katerikoli drugi jugoslovanski republiki. Zato je bil potreben ves ta kriminalni, tridesetletni cirkus. Enotnost v kriminalu. To je skupna točka zmagovalcev Svobode in podobnih svobodnjakov in vetrnjakov na zadnjih volitvah, po Milkino na referendumu Slovencev proti Janezu Janši.
Da pa bi ta komunistično-udbovski raj čim dlje trajal, si bodo že drugi dan po odstranitvi Janeza Janše iz politike, Kučan začel iskati kakega novega Janšo, novega notranjega sovražnika. Kdorkoli že bo, naj nikar ne nasede. Naj se komunisti kar sami med seboj spopadajo. Kmalu si bodo našli kak Goli otok. Kučan pa, ne dam roke v ogenj, bo morda hodil s kako kroglo v svojem starem telesu, podobno kot Kardelj. Vprašanje pa je tudi, ali so zdravniki vse naredili za Kidriča, Drnovška – navsezadnje – bilo kuda, udba svuda (sama udba, vsepovsod) – tudi za Josipa Broza Tita.
No, sem bila dovolj spodobna. Nikjer nikakršne marmelade iz češpelj. Ne, ne vztrajam pri tem, da morata biti zadnja dva stavka tudi objavljena. Sploh mi je vseeno, tudi če članek ne bo izšel. Si bom pa sama natisnila. Malo izboljšala, da bo zvenelo bolj pesniško.
Ali pa tudi ne. Saj znam tudi resno gledati na življenje. Pa še kako. Tudi s sekiro, nožem, puško pod vzglavjem. Američani že vedo. Ne more imeti moči samo eden. V tem si moramo biti enotni, dragi Slovenci. Orožje pa ni ničesar krivo. V moči je problem. V moči in v volji do moči. Pa, upoštevajte, prosim, daje to osebno pismo slovenski javnosti, ne napad na par komunistov, ki so menda, vsaj javno, demokratični politiki.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
