Piše: Frančiška Buttolo
O kratkem in sladkem življenju Slovencev, v vizionarski nedavni izjavi dr. Nataše Pirc Musar, predsednice države Slovenije, vsekakor moramo razpravljati. Nisem mogla verjeti svojim lastnim ušesom, ko sem slišala gospo predsednico, kako samozavestno nas opogumlja za svojo vizijo krajšega, a boljšega, življenja, takšnega, ki bo po meri zahodnega komunizma, s kakršnim nam grozijo leve stranke v parlamentu EU. Takole se glasi moto naše predsednice države: “Vrednota prihodnosti ne bo imeti več, ampak imeti manj, a boljše.”
Ampak narod naš dokaze hrani. Pred približno petnajstimi leti je vlada Janeza Janše dokaj uspešno začela dvigovati slovenski življenjski standard. Zaradi tega so se v levih medijih, poleg različnih levih kritikov Janševe “demagogije” z izboljševanjem življenja vsem državljanom – ne le tistim v Kučanovem klanu in v njegovi najožji okolici. ) Oglasila se je tudi “mati slovenskega naroda” – kot so ja takrat imenovali tisti, ki so ji verjeli, da resno misli s slovensko spravo med komunisti in nasprotniki – dr. Spomenka Hribar.
V svojem jokajočem in srce trgajočem slogu tarnanja nad pridobitvami slovenske osamosvojitve in demokratizacije je vrgla v svet svoj stavek neizmerne modrosti, da je standard res dober, ampak “vzdušje” je slabo. Seveda je gospa dr. Hribar kulturno izobražena gospa, in njena izjava, vsaj z jezikovno kulturnega vidika sploh ni slaba, samo hudobna je in zelo, zelo – seveda – prav zagrizeno partijska in “antijanšistična”. Zanjo je pač pravo vzdušje v Sloveniji samo takšno, kakršno zaukažejo njegovo partijsko visočanstvo Milan Kučan.
Povsem drugačnega partijskega kova pa je izjava dr. Nataše Pirc Musar, predsednice Slovenije, ko nam pere glavo, da se bomo morali naučiti živeti tako, “da bomo imeli manj in boljše”. To izjavo lahko v vsakdanji politični jezik prevedemo tudi tako, da bo ona, predsednica države, imela manj različnih dragih avtomobilov in motorjev, morda samo dvoje motornih vozil – najdražji motor in najdražji avtomobil. Kolikor pa upoštevamo njeno navdušenje nad nevladnimi organizacijami, ki bi nas rade razredčile z migranti, s smrtonosnimi spolnimi pravicami in z evtanazijo, bomo Slovenci – z odprtimi mejami in vsemi drugimi nevladnimi svoboščinami – vsaj v treh desetletjih izumrli.
Zaprli bomo vse, ki bodo ksenofobi ( sprejem neomejenega števila migrantov bo obvezen), vse, ki bodo proti evtanaziji (skrajševanje slabih življenj bo obvezno) in zaprli bomo vse, ki bodo proti legibitri (kaznivo bo nasprotovanje predlogom te nevladna organizacije za množično rezanje spolnih organov – povsem brez privolitve staršev – mladoletnim in celo otrokom, seveda s “humanim” namenom spreminjanja spola).
Da, šele ko resno upoštevamo nedavno izjavo naše – slovenske – predsednice države o kratkem in sladkem življenju, ki nas čaka pod njeno “komando”, se šele prav zavemo, kako vizionarske so. Imeli bomo vsak svoje najboljše in najkrajše možno življenje. Bogataši zelo dolgo in zelo dobro, ker je zanje takšno življenje realno povsem mogoče. Največje siromake pa čaka najkrajše najboljše možno življenje. Tako bodo številni dočakali svoj konec že v materinem trebuhu, nekateri hudo bolni, povsem nekoristni – tudi otroci – bodo čimprej evtanazirani. Številni pa se bodo pokončali kar sami, z mamili, predvsem zaradi neuspelih eksperimentov s svojimi različnimi spoli.
