Piše: Tamara Lubarda, Ljubljana
Čez štiri tedne, 23. 11. gremo na referendum za odločitev med življenjem in izsiljeno smrtjo. ZPPKŽ je najbolj brutalen vseh napadov na človeka in pomeni, da življenje postane tržno blago. Nihče nima pravice posegati v telo: kri, možgane in kosti ki z organi in možgani tvorijo nas ljudi. Z najhujšim in poraznim zakonom odvzema življenja si v Gibanju Svoboda lastijo pokorne in jih skušajo ponižati do skrajnosti njihovega bistva, pri čemer to ne bo izrecna volja kandidata. Ker bi se z Zakonom o končanju življenja izničilo najdostojnejše: dostojanstvo v to napeljanih.
Evtanazija smrtno smrdi – upri se ji kdorkoli si. Ne dovolimo da se evtanazijski umor pripeti. Kdo bi sploh dajal smrtni odmerek tudi tistim, katerih vzrok slabega razpoloženja ni bila obupanost? Človek ni stvar. Vzrok pa bo nemalokrat denar, zaslužkarstvo, prikriti motivi zaradi izčrpanosti kandidata za katerega se bo trdilo da je bil ‘pri polni’ zavesti ko je podpisal zadnji memorandum. V tem primeru bo to zadnja pisna ali celo ustna izjava o tem, da je privoli v smrt četudi tega noče. Redkokdo hoče da ga ni in da od njega ne ostanejo niti kosti, če gre v prah: te smrti nas je strah. Predlagatelji evtanazijskega umora pa robantijo o tem da so problem neznosne bolečine od živih.
Med naivneži bodo tisti, ki bodo svoj nadaljnji potek lastnega obstajanja namesto da bi sami odločali o sebi prepustili drugim. Smilili se bodo samim sebi – s čimer to da jih ne bo prepustili komu ki jih karakterno ne pozna. Če bi jih tretji ko izven njihovega dejanskega življenjskega okolja res poznal jim pomoči »samomora« z evtanazijskim umorom ne bi svetoval v nobenem primeru. Ker evtanazijo enačimo z sicer ozdravljivo težnjo po samomorilnosti ki je pri Slovencih v porastu. Ko se kdo poskuša na vse možne načine pokončati, npr. z nabojem pištole ki jo uperi vase, ostane živ le po naključju, toda zlasti tak je primeren posebne obravnave da kaj takega ne bi več ponovil. Neizogibno je treba ugotoviti vzroke samomorilskih teženj in s tem to kar te ljudi teži odpravljati. Ne morejo se v vlogo odločevalca pri tistih ki izgubijo delno ali skoraj celotno upanje postaviti poslanci Svobode ker hitijo uzakoniti konec za šibke ljudi s tem da bodo odtlej šli iz našega sveta. S Svobode laično in brez kakršnihkoli kompetenc trdijo kako bodo ‘res’ bolnikom olajšati trpljenja in že uvodoma skušajo razvrednotiti bolnikom ali obupanim edino in nenadomestljivo osebnost ki je vse njihovo premoženje ker osebnost sooblikuje, vpliva, deluje in nadaljuje celotno življenje.
Ali bodo izvrševalci naklepnega evtanazijskega umora če bi dobili zeleno luč za takšne svinjarije opremljeni s skafandri, da ne bodo kazali oči, ki se jim ne bodo zasolzile – ker bodo rotile k smrti, zamaskirani zaradi neprepoznavnosti, podobno kot na smrt obsojen ne vidi tistega, ki ga posadi in po naročilu priveže na sedež v katerega izpustijo električno energijo z močjo ubijalskih voltov. Pa pravijo, da je bila smrtna kazen v Sloveniji odpravljena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Podlo absurdno je znova a na drugačen način z istim motivom naklepno ukrasti identiteto ljudi. Kar pa s tem zaudarja po smrti kajti prinaša žalost teh, ki imajo trpečega iskreno in s srcem radi.
Toda med svojci ne obupanega se bo našel tudi kakšen, ki bo trdil da je neuspešen sorodnik podlegel dolgotrajnejšemu depresivnemu razpoloženju iz katerega se tak ‘ubožec’ ne more izviti, ker da je obupan, zaskrbljen ali pa da trpi druge neznosne bolečine zaradi česar, češ, noče živeti. Trpečemu bo velikodušno uredil potrebno, da bo postopek za evtanazijo hitreje stekel in uveden. V mislih pa bo imel, da mu tak ne bo v breme in kako se bo od evtanaziranega čimprej okoristil. Včasih se bo tudi tujec ‘o ubožcu’ lagal in prikrival resnico tega, da takšen ni negativno usmerjen. Toliko časa bo škodoželjen izvajali pritiske dokler trpeči ne bo podlegel vsemu nagovarjanju, v kolikor bo nasprotoval, se bo trdilo, da ni pri polni zavesti, zaradi česar ne more odločati o sebi. Kdor se okoristi z njegovim bogastvom, lastnino in nepremičninami bo skušal dobiti dovoljenje za evtanazijo nemočnega, ne bo zapleteno, postopek bo poenostavljen kadar je kdo za skrbnika. Zlorabe se bodo dogajale zlasti pri teh, ki so četudi s krivico spoznani za opravilno nesposobne.
Zapleteno bi postalo ko se kdo v psihoznopsihični ‘mantri’ obupanosti zateče k izkoriščevalcem ali pa tistim, v katerih interesu so vražje obljube, da se »deloma« bolehnega ne bo več matralo. Kajti ni bil spoštovan, bil je v manjvrednem položaju ali pa kakorkoli drugače smatran za izgubo.
Tistih, ki bodo delno nemočni sploh ne bo težko zagrabiti za roko in jim pomoliti pisalo za podpis.
Tudi starejši ljudje ki so marsikaj doživeli nas ne bodo hoteli zapustiti, četudi bi jih v to nagovarjali tisti, ki jim bodo starejši nadležni ali zanje nimajo časa in jim nočejo zagotoviti paliativne oskrbe. Ne dovolimo posega v naše bistvo: ne bomo dopustili, da bi zanje moteče evtanazijsko pomorili.
Referenduma proti temu zakonu o pomoči pri podlem končanju življenja v nedeljo 23. novembra se udeležimo. Obkrožite pravico obstoja in obstajanja. NE gre evtanazijskemu umoru vseh žrtev. Žrtve bi bili sprva takšni ki so jih temu napeljali zlonamerneži, kasneje pa še odvisni od skrbnikov. Nabor kandidatov se bo sčasoma širil, kar ne bodo težko ozdravljivi ali bolni, ki pa se jih ozdravi.
V 5. alineji Prisege zdravnikov ki pridobijo znanje, veščine in so usposobljeni ozdraviti bolne ali jim olajšati trpljenje in bolečine je poudarjeno, da »zdravnik ne bo nikoli nikomur – tudi ko bi ga prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.« Pomagajo vsakomur. In to na etično sprejemljiv način, z lajšanjem kratkotrajnih tegob ali pa dolgotrajnim okrevanjem. Izid je velikokrat ugoden za bolnike – ker so naposled ozdravljeni, redkokdaj ne poteka uspešno. Zlasti takrat bi morali vsi dopustiti čim manj ‘dramatičnosti’, torej nikogar ne napeljevati v smrt. Tisti ki bolnega dodobra poznajo pa mu naj dajo tolikšne moči, da bo živel čim več nadalnjih dni.
