Piše: Frančiška Buttolo
Brez posebne obrazložitve je mogoče trditi, da so že ves čas prve četrtine sedanjega stoletja prav vse znanosti oziroma vede in vsa kultura (ne le zahodna) v globoki krizi. Prav tako pa ni potrebno posebej dokazovati, ker je to že dolgo splošno sprejeto dejstvo, da se v 21. stoletju najhitreje razkrajata prav zahodna znanost in kultura oziroma umetnost. In sredi vsega tega civilizacijsko kulturnega kaosa se je znašla tudi politična elita Evropske unije ( EU) s svojimi povsem nejasnimi zametki, kot trdi, neke nove, IDEALNI socialistični družbi podobne, evropske civilizacije in kulture.
Ti politični zametki EU pa se – žal – v praksi kažejo na zelo različne načine. Čeprav so na prvi pogled še povezani z zahodnimi demokratičnimi IDEALI 20. stoletja – torej s tradicionalno demokracijo in neuresničenim socializmom – so največkrat še bliže kateremu od totalitarizmov v preteklem stoletju, fašizmu, nacizmu in komunizmu. Kajti povsem nemogoč je katerikoli poseg sedanjega vodstva EU v temeljno družbeno strukturo zahodne Evrope brez upoštevanja teh treh totalitarizmov. Posledice njihovih vladavin so bile namreč za celotno Evropo, in tudi za ves svet, veliko preveč usodne, da bi se jim politike 21. stoletja lahko izognile. Navsezadnje, kako na Balkanu uresničiti katerokoli družbeno spremembo, ki ne bi upoštevala dejstva, da tudi Slovenija sodi nazaj na Balkan, v kako novo zahodno balkansko zvezo, najraje čim bolj podobno nekdanji Titovi komunistični Jugoslaviji.
Zato, ker ves svet ve, da je ta, sicer grozljivo totalitarna Jugoslavija, v resnici kar dolgo živela v miru, vsaj navideznem. Kar pa zadeva Slovenijo, se je ta v tolikšni meri “pobalkanila”, da se niti za živo glavo ne bi več vrnila iz objema Balkana v družbo srednjeevropskih držav. Še huje, slovenski ideal EU je že tako balkansko skrotovičen, da naši politiki celo najvišjo evropsko oblast prepričujejo, kako prav bi bilo, če bi se tudi zahodna Evropa približala političnim vrednotam Titovega totalitarizma, imenovanega socialistično samoupravljanje.
Kljub temu, da je bilo prav samoupravljanje veliko hujši totalitarizem od sovjetskega. Najprej zato, ker je zahtevalo da je vsak samoupravljalec komunist po duši, kar je bilo pravo aziatsko duševno nasilje. Hkrati pa je bilo socialistično samoupravljanje najhujši možni stalinizem (seveda Kardeljev in Titov, kot vsi največji zločini pod njuno oblastjo, s približno milijonom nedolžnih žrtev!) tudi zato, ker je prav samoupravljanje uveljavilo – zdaj pri Kitajcih do konca razvito – komunistično obliko najglobljega socialnega razlikovanja. Z demokratizacijo leta 1991 se je to pokazalo kot najbolj roparsko komunistično TAJKUNSTVO največjih komunistič panih barab v Sloveniji, tistih, ki imajo zdaj na vseh pomembnih položajih v družbi svoje potomce. Ti so tako hvaležni svojim zločinskim prednikom “za vse kar imajo danes”, da sebi, Slovencem in vsej EU, z veseljem zapojejo znano prisego Titu ( “Druže Tito, mi ti se kunemo…”). EU pa tej depolitizirani javni televiziji ploska. Njen “koncept” javne televizije pa EU tako ugaja, da ga bo nekako uzakonila v vsej EU.
Tajkuni, večinoma zelo premožni direktorji, največkrat s svojim kapitalom popolnoma udbovskega izvora, so svoje naropano bogastvo ali kapital največkrat skrivali v tujih bankah, pogosto v bančnih oazah, že v Jugoslaviji. Zdaj pa ga uživajo njihovi potomci, seveda na oblasti, množično izvoljeni, s pomočjo javnih in drugih medijev, še posebno pa neke komisarke Veročke iz EU. Vse to je bilo in je mogoče predvsem zato, ker so se zaceli pojavljati slovenski tajkuni že takoj na začetku jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja (nič več komunističnega, temveč še hujšega, do konca razdiralnega).
Vsa kultura in prav vse znanosti oziroma vede v EU so seveda “sto na uro” vprežene v iskanje izhoda iz civilizacijske in kulturne krize Zahoda. Zato je to iskanje IZKLJUČNO v rokah politike EU, o kateri pa ni NITI MALO JASNO, kakšen je njen temeljni program (če sploh obstaja) in kdo ga v resnici vodi ali uveljavlja. Vse, kar je na tem področju znanega, je samo to, da brez OBVEZNEGA uresničevanja iz dneva v dan manj razumljivih političnih zahtev EU, njene članice ne morejo do SVOJIH sredstev, nujnih za preživetje.
Še prav posebno pa je v krizi dvoje strok – humanistika in družboslovje. Ti dve znanosti sta v dilemi, kaj je za znanstvenika pomembnejše, ali je to predmet njegovega raziskovanja, ali pa je pomembnejše teoretično izhodišče. Kajti pogosto oboje od njiju ni nič drugega kot UKAZ EU.
Kako smo se v novi stvarnosti ali politični praksi nekakšne nove – socialistični podobne – totalitarne politike EU “odlično” znašli Slovenci – na čelu s SAZU – podrobno razkriva pogovor treh pomembnih slovenskih zgodovinarjev, med njimi tudi predsednika SAZU.
Vpliv politike EU na raziskovalce zgodovine v Sloveniji je naravnost šokanten. Zgodovina Slovencev je zdaj na sramotilnem stebru. Kajti samo “slovenska zgodovina” prinaša priznanja in denar. Osebno sem na strani tretjega zgodovinarja v tej trojici, ki je predvsem zgodovinar kar tako, brez izrazito političnih namenov, najsi bo nacionalnih, ali pa mednarodnih oziroma univerzalnih. Seveda pa niti “nacionalist” niti tradicionalni znanstveni “flegmatik’ nista posebno uspešna v sedanji Sloveniji in Evropi. Kje neki! Med njimi je “glavna zvezda” – jasno – tisti, ki se zavzema predvsem za “slovensko zgodovino”.
Za tega zgodovinarja Slovenci niso več glavni predmet slovenske zgodovine, daleč od tega. Saj je znanstveni predmet te stroke lahko katerikoli. V resnici slovenska zgodovina nima več Slovencev za svoj glavni predmet raziskovanja. Če smo natančni, nima več svojega osrednjega predmeta, sploh pa nikakršnega določenega. Vse je odvisno od ponudbe in povpraševanja na političnem trgu EU. Pridevnik “slovenska” pa ima ta zgodovina samo zato, da v kaki politično strokovni komisiji v
EU, ko zgodovinarji kandidirajo za znanstveni denar, vedo, da ga morajo nakazati Sloveniji, še posebno takrat, ko kandidira kaka visoka znanstvena ustanova, univerza ali kar SAZU. In gotovo dobi Slovenija več, če ni “nacionalistična”, in manj – ali pa prav nič – če je projekt razvidno nacionalističen, osredotočen na “zgodovino Slovencev”. Zato je zdaj v veliki modi smešenje, celo zanikanje, zgodovine Slovencev. Že skoraj naslov rednega profesorja (ali profesorice) in sprejem med akademike pa prinese – v EU neverjetno razkošno financirana – osvetlitev kake še neznane temne luknje v slovenski zgodovini, na primer družbenega vzpona slovenskih naprednih služkinj v Egiptu, pa tudi družbenega vzpona njihovih družin – zapuščenih mož in otrok, ki si brez emancipacije teh “lepih Vid” ne bi mogli privoščiti kar dveh krav, namesto da bi imeli samo eno, kot pred odhodom matere čez morje. No, tej ganljivi zgodovinski znanosti pa bo kmalu sledilo raziskovanje uspehov priseljevanja migrantov v Slovenijo. Tudi v tem primeru bo predmet – zlasti preliminarnih – raziskav, predvsem denar (Cankar bi skoraj gotovo rekel “pečene piške”) iz različnih skladov EU.
