Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Kitajci pa znajo z Zahodom! Še posebno z njegovimi nevladnimi organizacijami! Kot nore nasprotujejo rudniku litija v Srbiji. Le kdo jih za to plača?*
Zadnje dni v medijih neprestano poslušamo, kako v Srbiji nevladne organizacije branijo čisto okolje, ker hoče vlada odpreti rudnik litija. Menda ga v EU primanjkuje, da ga ta večinoma kupuje – tako sem prebrala v slovenskih medijih – celo od Kitajcev. Pa sem se spomnila, da sem pred nedavnim slišala, prav tako v slovenskih medijih, verjetno na katerem od javnih radijskih programov, ki so še vedno moj najljubši vir političnih informacij, da ima Kitajska v neki državi v Južni Ameriki velikanski rudnik litija, ki ga z velikim uspehom prodaja skoraj po vsem svetu. Ničesar pa niti v katerem od javnih radiev niso rekli o morebitnih protestih, na primer zaradi onesnaževanja okolja, in morda tudi zaradi izkoriščanja delovne sile v – neki – južnoameriški državi. Zato sem pomislila, da ima Kitajska v resnici zelo pomembno besedo, če ne NAJPOMEMBNEJŠO, kot rečemo, v mednarodnih organizacijah za varstvo okolja in za varstvo delavcev pred kapitalističnim izkoriščanjem v tretjem svetu, tako v OZN kot v najpomembnejših telesih za varstvo narave in delovnih ljudi v EU. Kitajske pa – kar zadeva njen kapitalizem – očitno skoraj nihče na Zahodu ne razume. Ampak tega ni kriva Kitajska. Zahod se mora na tem področju bolje izobraziti in tudi politično pravilno informirati svoje prebivalstvo.
Spominjam se, kako sem se dokaj zgodaj, še v mladih letih, ob prehodu šestdesetih v sedemdeseta, nekoliko pobliže spoznala s kar številnimi Kitajci in Kitajkami, ker sem bila kot vodja knjižnice tudi vodička po stalni razstavi v tedanjem Muzeju ljudske revolucije, od takrat že nekajkrat preimenovanem. Zato niti ne vem, kako se zdaj uradno imenuje ta – krvavo revolucionarni – komunistični partizanski spomenik slovenske partijske politike, ki dobi skoraj po vsakem pomembnejšem partijsko udbovskem sestanku drugačno ime. Najbolj me je presenetilo, da so bili kitajski obiskovalci muzeja visoko kulturni in ISKRENI, tudi kar zadeva krize v komunističnih državah, celo veliko bolj iskreni, kot je bila tedaj večina Slovencev. Z neko mlado gospo sva si imeli toliko povedati, da se kar nisva mogli ločiti. Največja beda, prava stalinistična duhovna revščina – in sramota za domnevno demokratični Zahod – pa so bili italijanski in francoski intelektualci, čeprav niti niso bili vsi komunisti. Zato že od takrat – od slovenskih (Popitovih) “železnih” sedemdesetih – na Kitajsko gledam kot na samo POGOJNO komunistično državo. Vse drugo ostaja vprašanje posebnosti posameznih delov Kitajske in njenih posameznih družbenih plasti oziroma skupin. In prav te POSEBNOSTI so prvo, kar moramo upoštevati, ko bi radi kaj – za Zahod koristnega – izvedeli o Kitajski in Kitajcih. Te vrste političarka, ki do določene mere pozna Kitajsko, je trenutno v EU verjetno samo sovodja AfD dr. Alice Weidel. Seveda pa je tudi njeno poznavanje Kitajske zelo omejeno, saj gre za velesilo, ki za sedmimi železnimi vrati skriva svoje načrte in namene, ne odklene pa jih prav nobenemu tujcu.
Vsekakor pa se zdi, da Zahod od “nekolonialne in socialistične” Kitajske, ki v resnici vodi vrsto nevladnih organizacij, še najbolj skrbno v ZDA in EU, vse bolj kupuje skoraj vse – od česna do najdražjih redkih kovin. Pri tem pa Evropa in ZDA s svetlobno hitrostjo uničujeta svoje kmetijstvo, industrijo, promet, ustrezno rodnost in zlasti civilizacijo in kulturo. Znanost s tehnologijo pa res še vodi Zahod, vsaj kar zadeva fundamentalne raziskave, množična uporabnost njihovih rezultatov pa vse bolj prehaja v Kitajske roke. Kolikor pa je tudi Rusija, najboljša “prijateljica” Kitajske, že v rokah te velesile, potem celotni Evropi ni mogoče več pomagati. “Dignitas infinta “, so – pravilno – pred nedavnim rekli v Vatikanu, čeprav so skoraj gotovo mislili prav nasprotno – finita. Konec. Niti toliko ne bo ostalo več od Evropejcev, kolikor je ostalo od Atlantide, če je res kdaj obstajala.
Opomba
* Kljub temu pa kakih natančnih podatkov o tem nisem našla, zaradi česar to delo prepuščam našim vrlim levičarskim in udbovsko komunističnim žurnalistom”, so tako vrhunski detektivi, da zainteresirano slovensko javnost že dokaj natančno obveščajo, celo s priloženimi “fotkami”, katere pomembne osebe iz desne politične konkurence se občasno – verjetno – samozadovoljujejo – kot je mogoče razbrati iz najbolj hudobnih namigov v – balkansko jugonostalgičnih – družabnih kronikah na nekaterih televizijah in portalih. O resnično balkanskem Fotopubu slovenske nove – napol ilegalne – revolucionarne komunistične partije (protestnikov proti janšizmu) – pod vodstvom Milana Kučana in kompanije – pa niti besede, niti enega samega “pildka” – s kako mladoletnico, kot ovčko k jaslim, privezano na radiator.
