Piše: Frančiška Buttolo
Predstavitev knjige: Dimitrij Rupel, Voditelji Slovenije. Pučnik, Kučan, Drnovšek, Janša (2024)
Kaj je v resnici hotel povedati dr. Dimitrij Rupel s svojo zadnjo knjigo o štirih voditeljih Slovenije, predvsem slovenske osamosvojitve in demokratizacije? Kolikor sem pravilno razumela avtorjeve izjave ob predstavitvi tega “priročnika”, je ta namenjen predvsem slovenski študentski mladini. V njem naj bi se mladi seznanili s četverico politikov, zaradi katerih imamo v Sloveniji, kljub “zloglasni” osamosvojitvi in “fašistični” demokratizaciji, še vedno prav čeden socializem.
Gospod Kučan, v prvi vrsti pomembnih gostov dr. Rupla, se je le delno strinjal s to avtorjevo izjavo, in potožil, da bi bil naš socializem lahko še boljši. Gospod Janša, tudi on v prvi vrsti povabljenih, dokaj blizu sedežu gospoda Kučana, pa je povedal, da je še kar zadovoljen z dosežki osamosvojitve. Očitno, hudo politično preganjani siromak, ni hotel, da bi ga Kučan še enkrat zaprl, če bi se preveč pritoževal.
Navsezadnje, med temi štirimi “mušketirji” je resnično pomemben samo Kučan, brez njega že vse od osamosvojitve Slovenija ne bi bili več v dobrem starem – Titovem balkanskem – socializmu, ki ga ne bomo nikoli zapustili. To smo Slovenci Titu tudi prisegli, med drugim v eni od prelepih pesmi – in v enem od prelepih jezikov jugoslovanskih narodov, zdaj tako modnih v vsej Sloveniji, namreč v “srbohrvaščini, nazadnje pred nekaj meseci na RTVS.
