Piše: Frančiška Buttolo
Diskretni šarm Kučanove – rdeče – buržoazije ali okisani ščurki na pojedini vlade dr. Roberta Goloba…
Naj ta svoj, morda res poslednji članek, kdo ve, začnem s spomini na nekatere slavne filme iz svoje mladosti. Dobro se namreč še spominjam, verjamem, da tako kot številni starejši, filmskih vrhov petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih, nekoč celuloidne umetnosti. Verjetno sem prav zaradi velike moči filmske umetnosti, tako kot večina drugih ljubiteljev filmov iz teh desetletij, v svojem srcu ostala mlada. Pa tudi zaradi tega, ker sem se zadnja leta z vsemi štirimi otepala kakršnekoli možnosti, da bi bila podobna našim najvidnejšim levim političarkam, jugonostalgičnim matronam, slepim in gluhim za vse okoli sebe, kar ni v skladu s starim partijskim duhom.Takšne so, na primer, predsednica države, predsednica Državnega zbora, ministrice za pravosodje, zunanje zadeve in kulturo in se nekatere tovarišice v vladi dr Roberta Goloba, pa tudi v nadvladnih “kao” nevladnih organizacijah, na primer Nika Kovač, neuradna miss slovenskih komunističnih mladenk z najstarejšim partijskim duhom. Vse te sirote hodijo po prelepem širnem svetu, kljub svojim dokaj mladim letom, samo še s pomočjo nerodnih komunističnih bergel.
Torej, ljubitelji filmov se še dobro spominjamo umetnin izpred več kot pol stoletja, na primer vrhunskih del španskega režiserja Luisa Buñuela, (1900-1983), zlasti njegove estetsko popolne Lepotice Dneva (1967), v kateri je že skoraj v nadzemeljski lepoti zablestela velika francoska zvezda Catherine Deneuve (1943), in prav tako estetsko nenadkriljive politične satire Diskretni šarm buržoazije (1972) – z nadarjeno, zelo skrivnostno Delphine Seyrig (1932-1990), prav tako francosko igralko, najbolj znano iz filma Lani v Marienbadu (1961). (Bila je tudi ena mojih velikih vzornic, dokler sem v najstniških letih nameravala študirati igralstvo.)
Na film Diskretni šarm buržoazije sem se spomnila tudi, ko sem zadnje dni poslušala poročila o velikih prizadevanjih sedanje slovenske – Golobove – vlade, da bi, kot državljani Slovenije od nje pričakujemo, njena ministrstva končno skuhala tisto bajno obljubljeno kosilo, veliko bolj okusno od tistega, sicer za vse dovolj hranljivega, ki ga je uspelo skuhati Janševi vladi – kljub največji svetovni epidemijo civida-19. Pa čeprav ga tedanja leva, komunistična, slovenska opozicija ni priznavala, kot je trdila, samo zato, ker tega virusa ni mogel s prostim očesom nihče videti, z roko pa nihče prijeti. Menda bo zato zdaj predsednik slovenskih najbolj neumnih komunistov vseh časov in na vsem svetu, zahteval praznik slovenske znanosti.
Ampak bajnega obljubljenega kosila dr. Goloba pa ni in ni – in ga tudi nikoli ne bo. Namesto zrezkov, sočnih prilog, imenitnih sladic in izbranih pijač, so se pred državljani na vladni mizi pojavili prvi okisani ščurki na Balkanu, poganjjki podzemskih kopriv, pikantnejši od feferoniv, in sladica, janezove solze, je iz mokrih brk ljubeznivih nutrij gospe Tine Gaber.
Zaradi tega slovenski državljani hočejo spet novo vlado, kakršnokoli, samo da bo spet Kučanova, komunistična in brez enega enega samega janšista. Niti d. Anžetu Logarju ne bodo verjeli, piše na levih medijskih portalih, , da ni janšist. Pa bi mu morali, če bodo hoteli še eno gostijo z okisanimi šcurki, z majhno spremembo, kar zadeva sladico. Ta bo iz odrabljenih umetnih trepalnic tako imenovanih Logarjevih angelčkov – kot so, v slogu Nekateri so za vroče, omenili v imenitni televizijski satirični oddaji “Kaj dogaja?”.
