(PISMO BRALKE) Geniji ljubezni do domovine

Ne bodimo skromni, ko gre za prejete talente domovinske ljubezni, in  pokažimo  tudi svojo veliko  voljo za njihovo uveljavitev. Ne bodimo v svoji skromnosti celo nehvaležni za te – božje  – darove  domu in svetu, drago človeštvo.  Še posebno pa ne bodimo skromni mi, Slovenci, s tolikšnim številom genijev domoljubja in boja za ohranitev naroda, celo za ustanovitev njegove države, da se z nami ne more primerjati prav nobena druga država  na svetu. Niti Izrael. Niti Irska. Niti katera v Južni  Ameriki.

Tudi  slovenski geniji ljubezni do domovine so si – tako pogumno, kot si je gospod Donald Trump izbral svojo usodo, izbrali svojo, posvečeno domovini in darovano na njen žrtvenik ali  oltar. In ta usoda je vedno enaka, žrtvovanje za domovino do zadnje kaplje krvi.

Malo pred predsedniško prisego gospoda Donalda Trumpa  je senator Chuck Schumer  prebral pismo Sullivana Balloua,  mladega vojaka, ki je ponosno  sprejel svojo usodo genija domovinske ljubezni. V tem znanem pismu  (“Pismo Sarah,”) vojak sporoča, najdražji, svoji ženi Sarah, zakaj je pripravljen umreti za domovino in zakaj jo  iz ljubezni do domovine  zapušča, čeprav  ne ve, ali bo ostal živ in  ne ve, kako bo z njegovo usodo.  Ali  bo morda vojno preživel, ali bo padel, mogoče  čisto na njenem koncu. Morda pa bo padel že prvi dan. Vendar pa ve, da je obramba domovine na prvem mestu vseh, ki jo ljubijo. Ko je senator pismo prebral, se je ozrl po množici in povedal, da je mladi vojak že prav kmalu padel. In  tako so ZDA izgubile še enega genija zvestobe in  ljubezni do domovine, do najsvetejšega, kar ima lahko katerikoli narod.

Tudi slovenski junaki in geniji  ljubezni do domovine so redko uživali plodove svojih velikih zmag. Malo od vsega najboljšega, kar je žrtvoval genialni Trubar, da je z dna oceana jezikovne anonimnosti dvignil slovenski jezik med najbolj kulturne v Evropi.  Prav malo od vsega dobrega, kar sta darovala domovini, sta dobila vrnjenega  tudi  genialni škof Slomšek in genialni general  Maister, da sta vrnila domovini njeno –  že skoraj izgubljeno  – ozemlje in Slovence, ki so  živeli na njem. Še manj od vseh njih je –  vsega najboljšega, kar je žrtvoval za domovino,   prejel vrnjenega genialni   dr. Pučnik. Tisti veliki Slovenec,  ki je s svojim domoljubjem in  z izjemnim  teoretskim znanjem iz najglobljih globin  vzdignil DRŽAVO SLOVENIJO. Zato je slovenski  domovinski  genij dr. Pučnika primerljiv samo še s Trubarjevim. Če se moramo Slovenci spoštljivo  priklanjati  Trubarju zaradi njegove postavitve slovenščine med najbolj kulturne  evropske jezike, pa se moramo prav tako spoštljivo  priklanjati dr. Pučniku,  ker je z dna oceana nedržavnih narodov  vzdignil in povzdignil  Slovenijo. Res dokaj ozemeljsko okrnjeno, vendar pa še vedno dovolj celovito za normalno državno delovanje,  in prvič v zgodovini  samostojno, neskončno ponosno, da je prava država.

Pa Bog nas obvaruj pred najnovejšim zlom,   ki zlasti na Zahodu grozi z uničenjem vseh avtohtonih zahodnih  narodov in držav. Obljubljajo nam, vojaki novega svetovnega zla, plačani iz številnih multinacionalnih kupov zlata,    marksistično (nihilistično)  urejeno, multikulturno  in globalistično družbo – mravelj, trotov in multinacionalk, polnih  samih matic. Ne verjemimo v takšno družbo, tudi ko jo hvali sam Sveti sedež. Ostanimo v svoji ljubezni do domovine in države zvesti tradicijam Trubarja, Slomška,  Maistra,  Pučnika in vsem, politikom,   ki jim tudi v sedanjem – hudo laži polnem – času, zvesto in pogumno  sledijo.  Ljubezen do svoje domovine in države najprej! Slovenija in Slovenci najprej!