Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Moram priznati, da sem bila v zadnjem času zelo skeptična, kar zadeva človečnost v evropski, prav tako pa tudi v slovenski politiki. Kjerkoli se je pojavila kaka zahteva po večji humanosti do socialno najbolj ranljivih in do najbolj izpostavljenih krivičnim obtožbam, so prevladovale sodbe močnejših in krutejših skupin in posameznikov, zlasti pa politik in politikov.
Vsekakor sta v zadnjih dneh velike pohvale vredni vsaj dve zelo humani izjavi. Prva je bila izrečena v prislovčno demokratični Franciji ob obisku papeža Leona XIV, druga pa je bila izrečena v Sloveniji, v slovenskem parlamentu. V resnici gre za dvoje MORALNO NEPOPUSTLJIVIH UGOVOROV dveh evropskih javnih osebnosti proti zagovornikom KULTURE ODMETAVANJA. Večinoma gre za odmetavanje žrtev bolnih družb, npr. tistih posameznikov in skupin, ki rešujejo svoje najhujše probleme, tako socialne kot tudi politične, npr. probleme izraelskih državljanov z različnimi vrstami terorizma. Ta je lahko bolj prefinjen, kakršen je evtanazija, ali pa skrajno surov, kakršni so na primer teroristični napadi Hamasa.
Kar zadeva evtanazijo, ta najpogosteje prizadene posameznike, razpršene po vsej državi, kot v nekakšnem razpršenem koncentracijskem taborišču. Vse pogostejše je namreč “znanstveno” dokazovanje, da nemočni, zlasti pa bolni in stari, družbo preveč stanejo, če jih ni mogoče, kot velikokrat slišimo v medijih, “polnovredno” vključiti v življenje. To – ‘polnovredno” – vključevanje v življenje pa največkrat vključuje starostnikovo ali bolnikovo obvladovanje nenehno se spreminjajočih digitalnih aplikacij in njegovo fizično gibljivost. Seveda se celo nekateri devetdesetletniki lahko za določen čas naučijo določenega vzorca delovanja pametnega telefona. Natanko vedo, kateri “gumb” morajo kdaj pritisniti za plačilo položnic. Žal pa pogosto pozabijo kaj drugega, na primer, kaj pomeni beseda Merkator, ali je to morda banka. In potem reče kdo od mladih v njihovi bližini, kot v znani reklami: “Ne, babi, Merkator je trgovina na našem dvorišču, vsak dan v njej nakupuješ.” Če ima takšna stara gospa domačo pomoč, ali pa vsaj dovolj denarja za spodoben dom za stare, bo zanjo dobro. Ampak večina starih je brez domače pomoči in brez velikih vsot privarčevanega denarja za plačevanje dragih domov, pa še ti so skoraj brez kadra, predvsem pa jih ni dovolj. Prav tukaj pa se lahko začne nevarna pomoč družbe, lahko tudi z evtanazijo. V marsikateri zahodni državi so se “demokratično” odločili, da tisti nemočni, večinoma bolni in stari, ki ne bi radi izkoriščali svojih bližnjih, pa tudi ne družbe, ki ima že brez njih preveč izdatkov, lahko SVOBODNO zaprosijo za pomoč pri samomoru. Seveda se z evtanazijo številne države in njihovi državljani zelo strinjajo, tudi Francija. Zato prav nič ne preseneča, da so Francozi papeža Leona XIV. opozorili, ko je nasprotoval evtanaziji, naj se Cerkev ne vtika v francoske državne zadeve, ker je francoska država ločena od Cerkve. Ob tem očitku nekaterih Francozov pa je – resnično kot najlepši dragulj – zasijal papežev ODGOVOR, da se Cerkev ne vtika v državo, temveč da on, cerkveni poglavar, samo izraža odnos kristjanov do kulture odmetavanja. Seveda prav nobena demokratična družba takšne izjave – nasprotovanja evtanaziji – ne sme pripovedovati. In tudi Francozi so morali umolkniti.
Drugi bleščeči odgovor, kar zadeva kulturo odmetavanja odvečnih, tokrat za muslimane največkrat odvečnih izraelskih (judovskih!) državljanov na Bližnjem vzhodu, pa je bil izrečen v slovenskem parlamentu. Gospod Janez Janša, predsednik slovenske vlade, se je odločno odzval na očitke slovenske opozicije, da sam – pa tudi v imenu Slovenije, ker je predsednik vlade – podpira genocidno državo Izrael oziroma izraelski genocid nad prebivalci Gaze. Gospod Janša pa je odgovoril, da Izrael PRAVNO VELJAVNO ni izvedel genocida, da ni genocidna država, temveč Izrael oziroma njegovo vodstvo s tem izrazom pogosto označujejo samo v določeni politični govorici. Predsednik vlade Janša pa je slovenski opoziciji predlagal, naj raje pogleda, kaj ponekod po spletu strašnega pišejo o pobijanju kristjanov, pa še veliko, veliko drugih množic ljudi, o katerih premalo vemo. Opoziciji je tudi svetoval, naj nekoliko bolj pozitivno sodeluje v prizadevanjih koalicije za pokop slovenskih žrtev komunističnega povojnega nasilja.
Sama bi dodala, da dokazov o izraelskem genocidu res ni, čeprav so nekatere antisemitske nevladne organizacije in nekateri pravniki – še zlasti pa pravnice – prejeli že ogromne vsote denarja za svoje – domnevno veljavne – pravne “dokaze” (pravniške konstrukte za montirane politične procese). Ne, Izrael ni zakrivil genocida v Gazi, pač pa sprevrženost antisemitskega Hamasa in njegovih prijateljev, tudi v Sloveniji, sega že v tako nedoumljive višine izprijenosti, da vodstvo Hamasa obtožuje za smrt izraelskih žrtev največjega Hamasovega napada na Izraelce kar izraelsko vlado, ker ta svojih državljanov ni dovolj zavarovala.
