Piše: Frančiška Buttolo
Dan spomina na žrtve totalitarizmov 2021 je za sedanjo najvišjo oblast v Sloveniji, domovini Kidričev, Kardeljev in Kučanov, še vedno drugorazredna tema
Boli me neskončna lahkotnost ravnanja tistih Slovencev, ki se posmehujejo slovenski katoliški vernosti. Danes sem prebrala v enem od komentarjev pod svojim člankom o umirajoči Sloveniji (Zbogom, draga moja…) prispevek nekega komentatorja Toneta, za katerega je očitno že najplitvejša luža pregloboka. Nekega kristjana, ki se je podpisal MopetShsw, prav tako komentatorja mojega članka, je Tone posmehljivo ošvrknil, da je pač veliko bogov, ne samo krščanski. Zapisal je namreč, da se ni samo Kristus rodil za vse, ampak tudi “bog Višnu”. Kar v bistvu pomeni, da smo verniki na nezavidljivo nizki stopnji razuma, zato je vseeno v katerega boga kdo veruje, pa da smo tudi versko nestrpni. O odlikah ateistov v njegovem komentarju, žal, ni bilo niti besede.
Da, komentator Tone, tako je z vsemi pravimi verniki. Vsako božanstvo je edinstveno, čeprav vernik ve, da ni edino. Brez edinstvenih božanstev ni kulture oziroma civilizacije. Multikulturalizem je bolj fiktiven od kateregakoli božanstva. Ker vsaka kultura potrebuje svoj lastni prostor in čas. Ko se jih pojavi več, nujno prevlada najmočnejša. V Sloveniji imamo po tradiciji katoliško vero, zdaj le še nekaj malega. Živeli smo po njenih zapovedih. Ko smo jih kršili, smo se pred Bogom spovedali, se kesali in pokorili. Če je bilo le mogoče, smo škodo, ki smo jo povzročili popravili. Nekaj je bilo na slovenskih tleh tudi pripadnikov drugih ver. Z njimi smo bili kdaj pa kdaj v spopadih, a veliko manjših, kot so bili podobni v drugih evropskih deželah.
Po strašno krvavi komunistični revoluciji med drugo svetovno vojno in po njej, od leta 1945, smo bili skoraj pol stoletja uradno brez vere. Ateistična družba. S komunističnimi vrednotami, zato smo bili – ne le brez vere – temveč tudi brez demokracije, celo brez pravic, da bi obiskali kruto pobite svojce na katerem od več kot 700 komunističnih morišč na slovenskih tleh, kjer so še vedno nepokopani in celo brez mrliških listov. Tudi sedanji komunisti na oblasti, večinoma potomci Titovih partijcev, teh žrtev svojih prednikov še zdaj ne dovolijo kulturno pokopati in jih vpisati v mrliške knjige. Že vedo zakaj. Zato, ker je to potrebno za čimprejšnje dokončno izumrtje Slovencev, da bo pozabljeno, kaj in kako so komunistični vzorniki sedanje vladajoče elite, zapriseženi ateisti, počeli, da so lahko postali najvišja slovenska oblast. Ko ne bo več Slovencev, bodo komunisti lahko še naprej lagali v šolskih učbenikih in drugih “zgodovinah”, kako so premagali Hitlerjevo vojsko, ki je pred njimi zbežala nazaj v Nemčijo. Seveda se tudi zdaj teh pravljic učijo v vseh šolah tudi na univerzah, a že zdaj je večina otrok in mladih priseljenskih, slovenskih pa je vse manj in manj. Komunistična, zdaj še bolj kot v Titovi Jugoslaviji, nekdaj slovenska domovina, je za verne “staroselce” samo še bleda mačeha. Na primer politična stranka NSi , menda krščanska, ali kakšna, je zadnja dekla komunista Kučana. Tako strašno je njemu na čast sovražna do enega glavnih osamosvojiteljev, đo Janeza Janše, da bi ga – če bi ukazal Kučan – takoj izročila kakšnemu komunističnemu likvidatorju, ki bi ga v kakem temnem rovu poslal na drugi svet. Kak Tonetu podoben nonšalanten komentator pa bi pod osmrtnico Janši na portalu Demokracija zapisal, da so ga kristjani “umrčkali”, čeprav niso ateisti. Pa so ateisti, gotovo, le da jim Kučan tega ne dovoli javno povedati. Ker kot “kristjani” lahko naredijo svojemu narodu več škode. In to je za Kučana glavno.
Skladno z etiko in moralo brezbožnih komunistov, ki so se po osamosvojitvi in demokratizaciji 1991 potuhnili v Kučanovo globoko državo, zdaj pa so spet na oblasti, slovenski narod vse bolj propada in izginja. Sedanji oblastniki, v vladi in njeni podrepniki v NSi, so prav takšni, kakršni so njihovi vzorniki, ateistični necivilizirani partizanski klavci, na katere so številni tako ponosni, da se klanjajo celo pošastno grdemu – rjovečemu- Kidriču pred predsedniško palačo, kjer Sloveniji dela velikansko sramoto. Samo poglejmo fotografije Fajonove, zunanje ministrice, kako se mu klanja! Zanjo je več kot božanstvo. Predsednica države pa se sramoti s tem, da se hvali, kako se, popolna novinka v politiki, v katero jo je kot muho v juho vrgel Kučan, in o kateri gospa nima pojma, za začetek uči predvsem pri nekem slovenskem predsedniku, za katerega je okoli 200 tisoč žrtev komunizma na slovenskih tleh v nekaj mesecih po drugi svetovni vojni (prim. skupinski članek ob obletnici v Zavezi 2005), drugorazredna tema. Prvorazredna tema pa je zanj, in očitno tudi že za predsednico države, karkoli drugega. Kajti njej še zdaj ni znano, kdaj – katerega dne v letu – se spominjamo žrtev totalitarizmov, da bi morda le našla v svojem prenatrpanem urniku petnajst minut časa tudi za drugorazredne teme, in se poklonila pred spomenikom vseh žrtev sredi Ljubljane. Prav blizu predsedniške palače, prav blizu spomenika prvega predsednika jugoslovanske republike Slovenije, zelo odgovornega za povojne poboje. Za več kot 700 skritih grobišč žrtev komunistov.
Upam, da se ne bo predsednica države, spoštovana gospa dr. Nataša Pirc Musar, ko bo šla jutri zjutraj v svojo pisarno mimo spomenika poblaznelega predsednika prve slovenske vlade – Borisa Kidriča, raje poklonila njemu, kot pa 200 tisoč nedolžnim žrtvam komunističnega revolucionarnega terorja njegove vlade
