Piše: Frančiška Buttolo
Res ni lahko napisati kritičnega političnega članka, pa tudi ne preveč dolgočasnega, o slovenskem konkretnem političnem posnemanju Sorosevih politično in pravno obveznih ukazov ustavnega sodišča o načinu obstoja družine v Sloveniji.
Res je, da za razumevanje Sorosevega pojmovanja idealne družine ni potrebno poznati niti zgodovine filozofije moralnega imperativa niti posledic uspelih in neuspelih poskusov pravnih uresničitev (z zakoni) vseh mogočih, tudi najbolj zločinskih, uradno pa obveznih. Sprejela so jih takšna in drugačna državna sodišča, tudi Hitlerjeva, tudi Stalinova.
Moralnih imperativ – v bistvu imperativ (ukaz) o občem dobrem – kot moralni imperativ “otroka božjega” dr. Goloba – je namreč pasja poslušnost do oblastnikov, poslušnost ukazom njihovih najvišjih – državnih – sodišč. Še huje, njegov moralni imperativ ni samo obvezno sprejemanje ukazov najvišjega državnega sodišča, temveč tudi njihovo takojšnje praktično uresničevanje, brez morebitnega dvoma, še bolj pa brez morebitnega upoštevanja ugovora vesti.
Konkretno ta zakon postavlja temelje za nadomestne matere (komu bodo prodajali otroke, ki se bodo rodili s kako napako, ni jasno). Postavlja temelje za neželene otroke – nerojene dojenčke bomo dobesedno svobodno, po mili volji, klali do onemoglosti. Postavlja temelje za novo vzgojo in izobraževanje – otroke v vrtcih in šolah bomo neomejeno in obvezno prepustili vzgoji sprevrženih, večinoma tudi prikrito ali celo odkrito pedofilskih “vzgojiteljev” iz vrst Sorosevih aktivistov “legibitrizma”. Univerze in inštituti bodo vsi pod vodstvom Sorosevih akademskih “legibitristov” ali kulturnih marksistov.
Vse našteto pa moramo uveljaviti samo zaradi tega, da ne bodo ogroženi “legibitristični” interesi, interesi “legibitrizirane” slovenske večine, saj bodo vsi morali upoštevati oziroma sprejemati novi “legibitristični” zakon. Predvsem zaradi tega, ker je tako u k a z a l o slovensko “legibitrozirano” ustavno sodišče, tisti bog “božjega otroka” dr. Goloba, ki ljubi vse svoje otroke, tudi Hitlerje, Staline, Sorose. Seveda pa strogo kaznuje vse tiste, ki se ne strinjajo z neomejenim, svobodnim dobesednim klanjem še nerojenih dojenčkov, pa tudi tistih, ki se ne strinjajo z doktrino, pardon, z diktaturo “legibitre”, pravno uveljavljenov vsakdanji praksi z ukazom slovenskega ustavnega sodišča.
Kajti vse drugo, razen zločinskega “moralnega” imperativa svobode “legibitristov” (včasih so bili namesto nje proletarci, včasih čista arijska rasa, včasih multikulturnost, zdaj menda gibanje Svoboda), ni resnična svoboda vsega dobrega za vse, ni pravi moralni imperativ, kot ga razume “božji otrok” dr. Golob.
Da, tako. Pa sam Bog pomagaj logiki tega “otroka božjega”, dr. Goloba in njegovega hlepenja po oblasti, za vsakršno ceno.
Zdaj pa v Sloveniji iščemo še kakega njemu podobnega kandidata za predsednika države. Še nihče od njih se ni dotaknil “legibitre”. To pomeni, da je zanje ves njen rasizem in fašizem “gotovo dejstvo”, tako kot veličastni spomenik Borisu Kidriču, drugemu največjemu slovenskemu krivcu za množične zločine ( prvi je Kardelj) pred predsedniško palačo. (Naj tule navedem svoj članek o mojem pogledu na slovenske “eminentne” pravnike: Studio City (po domače Na juriš). Portal Demokracija, 10. junija 2021.)
Da, težko je pisati o ciničnem pogledu “božjega otroka”, predsednika slovenske vlade, kot o zagovorniku vseh in vsakogar, ki ga ljubi njegov ljubljeni bog – Soros, po Hitlerju in Stalinu prvi pravi svetovni politični prasec vseh prascev (pra beseda na pravem mestu!). Gospod “božji otrok” dr. Golob, kaj naj vam pa drugega rečem?
Kaj naj vam pa drugega – lepšega – rečem, vam, kot zagovorniku vašega – za vse slovenske državljane obveznega – razumevanja in sprejemanja družinskega, spolno nepojmljivo rasističnega, družinskega zakona, ki ga je sprejelo slovensko ustavno sodišče.
Sprejelo ga je sodišče, ki upošteva izključno revolucionarne potrebe Soroseveg idejno nacističnega, organizacijsko predvsem hitlerjevsko-stalinističnega, gospodarsko pa prav – po podeželsko ameriško podivjano – kavbojsko nasilnega “legibitrizma”? Ne morem vam ravno čestitati, mar ne? To prepuščam sodnici Jasni Murgel, ki nam je pred časom obljubila svoje, komunistično in “legibitristično” ustavno sodišče, in to svojo obljubo tudi uresničila. A kljub temu, da se zdi, zaradi priimka, bi bila iz Murgel, verjamem, da niti gospod Kučan v srcu ne podpira tega družinskega zakona, sem prepričana. On sicer do konca komunist, zelo ljubi Balkan oziroma Jugoslavijo, ni pa “balkanec” v tem smislu, da ne bi vedel in videl, kadar počne kaj narobe. Ta lastnost, ta totalna možganska slepota je bolj značilna za komunistično klerikalne dame, ki v sedanji vladi, z “bobnarco” na čelu, kot se spodobi vsaki vojski, korakajo skozi kako slovensko vas ob Kolpi na južni meji.
