Piše: Metka Zidanšek
Čaka nas dolžnost, da gremo na volitve s pridruženimi referendumi. Zato je veliko govora o smrti – o smrti še nerojenih in smrti starejših, onemoglih.
Nerazumljivo je, kako si upajo stopiti pred ljudi in zagovarjati ,da »ženska razpolaga s svojim telesom«, v mislih pa ima bitje, ki ni del njenega telesa, ampak novo človeško bitje. In o tem nas prepričujejo neke gospodične, za katere bi človek sodil, da ne vedo prav veliko o življenju.
Pomoč pri končanju življenja? Človeku lahko pomagaš živeti, ne pa umreti. Saj smrt tako in tako pride.
Moja izkušnja je drugačna. Mama je pri 97 letih rekla: »Kakšno leto bi pa še rada živela!« In Bog ji je naklonil še eno leto. Poslavljala se je doma v miru, od vsakega posebej, od otrok, vnukov in pravnukov. Ganljivo je bilo gledati najmlajše, ko so hodili k njeni postelji, ji segli v roko in jo poljubili. Mama je vsakemu posebej naročila, naj bo priden in pošten. Potem je počasi usihala. Bili smo ob njej, spremljali vsak njen dih in molili. Na njenem obrazu je bila spokojnost, da ne rečem skoraj nasmeh.
To so bili nepozabni trenutki, milostni trenutki, ko je bila Božja bližina skoraj otipljiva, ko se je nebo sklonilo na zemljo.
Ob poslušanju o pomoči pri končanju življenja se sprašujem, kako je sploh mogoče živeti naprej v zavesti, da si podpisal smrtno obsodbo svojim staršem, ki so ti podarili življenje, zate skrbeli, te vzgajali in imeli radi? Kako se boš z njimi ali s svojim nerojenim otrokom srečal v večnosti? Kako je to sploh lahko vprašanje, o katerem razpravljamo in želimo odločati, ko pa za vse, verne in neverne, velja Božja zapoved »Ne ubijaj!« Te zapovedi ne more odpraviti nobeno glasovanje, nobena zakonodaja.
