Piše: Franc Bešter
Danes se precej govori in piše (tudi v Demokraciji) o propadu Zahoda. Te razprave so utemeljene, saj je veliko znakov, ki govorijo v prid tej tezi, obenem pa je zgodovinsko dejstvo, da je do zdaj še vsaka civilizacija propadla. In na tem dejstvu je svoje teze o »zatonu Zahoda« že na začetku prejšnjega stoletja gradil Oswald Spengler, nemški filozof.
Danes, dobro stoletje po objavi njegovega dela na to temo, mu lahko v veliki meri pritrdimo, kajti silnice, delujoče v tej civilizaciji, od tedaj dalje, so res delovale v tej smeri: pojav zmotnih ideologij in totalitarnih režimov (komunizem, fašizem, nacizem) in dve svetovni vojni (sicer je pa vse to v svoji zgodovini pojavljanja precej medsebojno pogojeno, soodvisno), potem hipijevsko gibanje in spolna revolucija v šestdesetih letih, kar vse je začelo razkrajati tradicionalno družino. V zadnjih desetletjih smo priča vzponu kulturnega marksizma in globalizma, kar je v veliki meri dediščina »klasičnega« komunizma, in priča smo še bolj norim ideologijam, kot sta npr. LGBT in prebujenstvo. Sedanjo civilizacijo, kot izgleda, ogrožajo migracije (nasilje priseljencev) in podnebne spremembe, vendar je največja nevarnost zanjo prišla od znotraj, od nje same, gre za notranji razkroj zaradi prej navedenih pojavov v njej, ki imajo za cilj, to civilizacijo, vsaj takšno, kot jo pojmujemo in na kakršno smo se navadili, odpraviti in potem ustvariti »New World Order«.
Sicer bi se pa glede tega morali kaj naučiti tudi iz zgodovine. Mi smo v veliki meri dediči Grčije in Rima, zato je logično, da je tudi naša civilizacija doživela podoben razvoj, in zato doživlja tudi neko podobno propadanje, simptomi le-tega so naslednji: nizka nataliteta, pomehkuženost, razvajena mladina, spolna dekadenca, izguba vere, pokvarjenost političnih elit in njihova nesposobnost, da bi ubranila meje in ustavila vpade barbarov. In še geslo »kruha in iger«. Da, Spengler je zapisal, da v tej fazi kulture ljudi ne zanimajo več kaj dosti ustvarjalni dosežki, ampak le še bolj čutnost in materialno udobje.
Tu se postavlja vprašanje, kje so vzroki zatona neke kulture. Nameravam predstaviti svoj pogled (ki je seveda nujno oseben in fragmentaren) na propadanje te naše moderne, novoveške, industrijske in racionalistične civilizacije. Zagovarjam tezo, da so znanja in instituti, na katerih le-ta gradi zadnja stoletja in kar vse je omogočilo njen vzpon (še več, njeni dosežki kot sta znanost in tehnika, so odločilno vplivali na razvoj vsega sveta!), v sebi skrivali tudi klice njenega propada.
Novoveški človek je začel graditi svojo civilizacijo na demokraciji kot političnem sistemu, in na tržnem gospodarstvu. Znotraj (te iste!) civilizacije so se pojavili tudi totalitarni režimi s planskim sistemom, ki (po mojem) pomenijo korak nazaj v kulturi. Vendar je gradil tudi na nekih znanjih, kjer sta ključni moderni znanost in tehnika. Življenje v takšni civilizaciji pa zato zahteva neko izobraženost v tej smeri, zato je postavil tudi šolski sistem. Znanja, pridobljena v njem, sicer marsikaj omogočajo, a v določenih smereh delujejo rušilno: pojavila se je kuga moderne dobe – racionalizem, le-ta deluje rušilno na krščanstvo, posledica je izgubljanje smisla in etičnih temeljev, razmah nemoralnosti, kar slabo deluje na politiko in ekonomijo te kulture. Človek ta glavna moderna dosežka (znanost, tehniko) nujno uporablja znotraj nekih institutov, ne le v šolskem sistemu: znotraj demokracije in tržnega sistema. Paradoksalno je, da je človek, obenem z demokracijo, ki za svoje dobro delovanje predpostavlja etiko, postavil tudi šolski sistem, ki povzroča degradacijo etičnih vrednot. Uporaba tehnike v tržnem sistemu: dobra plat je, da je mogoče proizvajati in prodajati mnogo več stvari kot nekoč, in le-to omogoča rast blaginje, večanje neštevilnih udobnosti, a vse skupaj povzroča potrošniški materializem in slabo deluje na naravo (prekomerno izčrpavanje virov, uničevanje okolja). Znanost in tehnika sta, po mojem, ravno zato, ker povzročata racionalizem in materializem, povzročili tudi pojav zmotnih, blaznih ideologij v civilizaciji, ki imajo za svojo podlago ravno to: racionalizem in materializem. Uporaba tehnike v sistemu demokracije: za politično propagando (informacijska tehnika). Dobra plat le-tega je, da so ljudje (volivci) lahko dobro in obširno informirani o mnogih stvareh, ki se dogajajo po svetu. Slaba stran je, da ta tehnika (mediji) zahteva veliko denarja, zato se vzpostavlja neenakopraven boj političnih strank za oblast: stalno oblast si lahko zagotovijo tiste z dovolj (največ) denarja. Kar pa je konec demokracije. Vzpostavljajo se ne-izvoljeni, neformalni centri z realno politično močjo, ki stvari usmerjajo »iz ozadja«, to se ni zgodilo samo pri nas, zelo podobno stanje se je vzpostavilo po vsem zahodnem svetu, zadaj so globalisti in kulturni marksisti, ki nameravajo uničiti kulturo Zahoda.
Lahko gremo še korak naprej: pri njih gre za častilce Denarja, se pravi satana, Zemlja je postala njegovo gospostvo. Sicer se je pa po nekem trajanju in razvoju, glede na znanja in institute, na čemer gradi človek svojo civilizacijo zadnja stoletja, vse skupaj moralo izteči v to stanje. Ki pa (po mojem) pomeni konec civilizacije. Bistvo civilizacije naj bi bila neka urejenost in neko dobro stanje duha v ljudeh, sedanja »civilizacija« (s satansko oblastjo) pa deluje ravno v nasprotnih smereh, preko medijev se namerno povzroča kaos in bega ljudi, preko njih se jih hrani z ničevostmi, satan nas poskuša zmesti in duše hoče spreminjati v ruševine – vse z namenom ohranjanja Oblasti z močjo medijev. Moderna doba je mrtva. Zato je ključno politično vprašanje sedanjega časa: kako sredi te divjine in opustošenja začeti z novo obliko civilizacije. Tu je gotovo nekaj: z nekim bistveno drugačnim načinom mišljenja in življenja, in pozitiven učinek kriz, ki prihajajo nad nas, bo gotovo tudi v tem, da nas bodo vzpodbudile k temu.
