6.6 C
Ljubljana
sobota, 24 februarja, 2024

(PISMO BRALCA) Volivci imajo vedno prav

Piše: Karel Ličen

Danes ko je minilo več kot mesec dni po državnozborskih volitvah in so se strasti nekoliko umirile, je čas za trezen pogled na volilno dogajanje in na tisto kar se je izvalilo. Ravno v tem času sem v svojem arhivu našel članek objavljen v Delu leta 2006, znanega slovenskega pisatelja, ki pa je še vedno zelo aktualen. Misli iz članka sem vključil v svoje razmišljanje, tako kot je napisano. Naslov članka je: Volivci imajo vedno prav. Takšna izjava je po volitvah zelo pogosta in se ponavlja kot nekakšna mantra zahodne demokracije. Izkušnje kažejo, da je ščepec skepse vedno dobrodošel zato se vprašajmo : Ali imajo res? Odgovor dobimo, če se ozremo malo nazaj.

Glas ljudstva je v Atenah zibelki demokracije, obsodil na smrt svojega najpametnejšega občana in utemeljitelja demokracije Sokrata, zaradi brezboštva. Tudi Aristotel je iz strahu pred volivci, ki imajo vedno prav, raje sam odšel iz mesta.

Ker imajo volivci vedno prav, so  v Nemčiji leta 1933 množično volili stranko NSDAP in na kanclerski stol posadili Hitlerja. Nekaj takega se je pred tem zgodilo v Italiji z Musolinijem.

Volja ljudstva v Srbiji je neskončno podporo naklonila Slobodanu Miloševiču, kateremu je dolga leta pela slavo množica novinarjev, intelektualcev, poslovnežev, športnikov, estradnikov.

Nekaj let nazaj  je v Avstriji glas ljudstva dal svoj prav samovšečnemu politiku Jorgu Haiderju, prav tako v Italiji večno mlademu Berlusconiju.

Glas ljudstva je naštete politike dvignil tako visoko proti nebu, da jih je opazil tudi Bog in jih (razen Berlusconija) predčasno poklical k sebi, čeprav še niti pokojnine niso uspeli dobiti.

Venezuelskega primera raje ne omenjam.

Brez velike znanosti lahko ugotovimo, da je vzpon teh politikov rezultat navidezne veličine ustvarjene skozi medijsko podobo. Dobri programi, doseženi rezultati; kaj je to? Številne negativne lastnosti teh politikov so oblikovalci javnega mnenja spremenili v suho zlato. Temu smo včasih rekli trompeten gold. Nasprotno pa so bili njihovi tekmeci takoj oklicani za barabe in sovražnike ljudstva. Všečnost, reklama, prazne obljube, ki niso nič drugega kot napihovanje pisanih balonov, izključevanja, vse to ima skupni imenovalec, ki mu rečemo populizem. Nosilci tega, izrabljajo dejstvo, da povprečni državljan-volivec živi v svojem mehurčku z vsakodnevnimi skrbmi in veselji, zato nima časa ne volje niti pravih informacij, da bi lahko izoblikoval svoje mnenje. Zato pobira mnenje drugih. Ljudje raje poslušajo drobne prijetne laži kot pa velikokrat neugodno resnico. Tako javno mnenjska industrija z lahkoto ustvarja Resnico prilagojeno svojemu naročniku.

Včasih so populizem pripisovali desnici danes pa ga z veliko žlico zajema tudi levica. Putin je z zvarkom populističnih gesel o učinkovitosti, o veliki Rusiji, z bogato podporo novih oligarhov ter z enostranskim medijskim prostorom, uspel zasesti oblast. Uspel je celo spremeniti ustavo v svojo korist. Ima se za demokrata pa vendar so zapori polni oporečnikov. Tako Putin kot oligarhi se imajo za levičarje, ki častijo oktobrsko revolucijo, istočasno pa posedujejo največje jahte na svetu, da o drugem luksuzu ne govorim. Vic iz Moskve: Pogovarjata se dva tajkuna; A vpraša B-ja, koliko je dal za kravato? B reče, da sto dolarjev. Bedak reče A, v trgovini čez cesto bi jo lahko dobil za dvesto.

Podoben trend si utira pot tudi pri nas. Že pred leti smo v Ljubljani dobili župana z dvomljivim pedigrejem in z  očitnim neskladjem med uradnimi prihodki in razkošnim življenjem njegove družine. Velja za gospoda 10%. Deklarira se za levičarja in demokrata. Toda volivci imajo vedno prav in gladko prezrejo motne posle svojega župana. Ljudstvo se ne sprašuje, kakšno legitimacijo ima nekdo za upravljanje z ogromnim mestnim proračunom, investicijami, posojili, zaposlovanjem, nepremičninami, koncesijami?

Nič drugačne niso bile letošnje volitve, ki so s političnim marketingom in negativno selekcijo ustvarile svetopisemski čudež: iz pepela je vzniknil ptič Feniks. Ker pa Slovenija še ni raj, smo se morali zadovoljiti le z Golobom. Tudi on se razglaša za levičarja in demokrata. Kar je bilo v predvolilnem času znano o tem kandidatu, je bila čista anti reklama, ki bi pogubila vsakega: astronomski dohodki iz državnega podjetja, minimalni dobiček visoko profitabilnega podjetja, ki ga je vodil, korupcijski posli v BIH in Kosovu, prikrivanje milijonske dohodninske napovedi, račun v Romuniji. Mogoče bi to zanimalo medije, posebno javno RTVS, ki se tako glasno razglaša za neodvisno, strokovno, nepolitično, itd. institucijo. Nič od tega. Ko so prišle na dan omenjene informacije, bi bilo pričakovati, da bo to glavna predvolilna tema in bo predmet obravnave s strani toliko opevane raziskovalne skupine RTVS. Zopet nič. Obelodanjeno je bilo le toliko, kar je bilo že znanega ali so izpostavljali ostali protikandidati. Čim manj, da se zadeva utiša. Primer: V uredništvu IP so se dogovorili za objavo prispevka v Odmevih o prikrivanju dohodninske napovedi in plače (govorimo o mio zneskih). Kljub temu sta urednik Odmevov A. Malerič in voditeljica T.  Starič na lastno pest odločila, da prispevka ne bo. Ali se še spomnite koliko časa se je po RTVS leta 2020, valjal problem ministrice Pivčeve za cca 200 EUR ? K temu medijskemu komplotu je potrebno dodati še dvoletno nažiganje zoper vlado J. Janše. Vse to se je seštelo v volilnem rezultatu.

Mnogi slovenski sociologi, politologi in drugi družboslovci so pred in po volitvah ugotavljali, da poštenje in vsebina programa kandidatov ne štejeta, pomemben je le videz uspešnosti. Sredstva s katerimi so si kandidati pridobili premoženje niso  pomembna. No, če smo natančni to za nasprotnike ne velja. Takšen pogled pa ima korenine v političnem podzemlju še iz časa prejšnjega režima, ki z ukradenim denarjem financira vse vzvode državnih podsistemov in določenih medijev. Ob znameniti (ne)učinkovitosti in pristranosti pravosodja, se takšne interesne skupine lahko požvižgajo tudi na zakone. Pri nas temu pravimo globoka država v sosednji pa mafija.

Namesto zaključka dajem dvoje prevzetih misli:

a.) Po Franu Milčinskem st.: V aprilu so Butalci tekmovali s  Pametjo; zmagali so Butalci.

Če bi bila Pamet kaj pametna bi morala vedeti, da ne more nikoli zmagati.

b.) Ljudska: Na dan volitev  je imela bolnica v Polju pri Ljubljani, dan odprtih vrat.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine