Piše: Vili Kovačič
Davkoplačevalci se ne damo zelo potrpežljivo čakamo na razplet afere nonpaper, vendar ugotavljamo da gre medijsko zaznavanje v povsem napačno smer. Nonpaper ni v Bosni oziroma v bivši Jugi, za tem skrivnostnim dokumentom v resnici stoji popolnoma nekaj drugega – nekaj povsem miroljubnega in banalnega – to je soglasje komisije KPK in soglasje delodajalca, to je Državnega zbora, za popoldansko ljubiteljsko aktivnost predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela pri UEFI.
Sicer pa Tomaž Vesel samo veselo nadaljuje ne-delo svojega predhodnika Igorja Šoltesa, ki je sicer za časa vlade Boruta Pahorja točil solze nad šibkimi prisojnostmi svoje funkcije v primeru TEŠ6. Se je pa pred 10 leti krepko, izven teh pristojnosti, zelo močno angažiral pri odstavitvi okoljskega ministra Karla Erjavca (afera kante), kar Šoltesu glede na funkcijo z izrekom negativnega mnenja ni bil noben problem storiti. Skratka, z negativnim mnenjem o ne-reševanju okoljskih problemov je takrat pod strelom RčS padel minister Erjavec, kar sta potem skupaj s takratnim premierom Borutom Pahorjem sicer družno celo javno objokovala in obžalovala.
No, danes je pri Veselu položaj podoben. RčS je idealno sredstvo za odstavljanje ministrov brez interpelacij – oziroma mimo njih ali celo proti njim. Vesel pa je seveda silno vesel zaradi bajnega honorarja za »popoldansko obrt« – 240 000 $ na leto. Problem je zgolj neobstoječi non-paper dokument DZ in KPK. To se vidi v intervjuju v Delu. Sicer je Vesel hotel odstreliti Počivalška, odstrelil pa je samega sebe – kljub pokritju novinarja Ali Žerdina v sobotni prilogi Dela.
Ampak problem ni samo Vesel, problem je institucija, ki jo plačujemo zaman, oziroma zato, da s prikrivanjem in zavlačevanjem revizij daje zeleno luč največjemu mafijskemu projektu po osamosvojitvi – 2 tiru. Gre za še eno davkoplačevalsko zgodbo iz serije številnih škodljivih projektov ob katerih vodilni mediji molčijo, ker se sami napajajo iz njihovih financ. Za »videz normalnosti« pa skrbijo pravoverni novinarji v pravovernih medijih. Pri čemer ima vodilno vlogo Delo, RTVSLO pa vlogo glavnega stranskega lažnivca, statista, ki z molkom ščiti tako Vesela, kot njegovo podkupljivost.
V tem pogledu je sedanje RčS povsem podobno NPU, ko je ta decembra 2014 pod Darkom Majheničem v enem zamahu, v enem tednu, brez preiskave v kriminalno zrežirani javni obsodbi dr. Milka Noviča na POPTV, in potem še s pomočjo časopisa Delo ter seveda na koncu s pomočjo sodnice Špele Koleta, obsodil nedolžnega človeka na 25 let zapora in na takojšnji ponovni pripor, zaradi smešne in povsem izmišljene ponovitvene nevarnosti.
Danes vlogo eksekutorja, po principu – najprej diskreditacija, potem likvidacija – če ne gre drugače tudi fizična, prevzema RčS. To se je pokazalo pri hitri reviziji zaščitne opreme v pandemiji in se kaže v zavlačevanju revizije 2 tira. Skratka, poleg NPU gre za še eno specializirano diskreditacijsko ustanovo, sicer pa strokovno povsem sterilne vodeno institucijo pod predsednikovanjem Tomaža Vesela, ki zdaj zaman išče neobstoječi papir – skratka svoj nonpaper.
Ko sem Tomaža Vesela pred letom in pol – po zavržbi predloga na Ustavnemu sodišču, predlagal predhodno odločanje sodišča EU v Luksemburgu in k temu pozval pozval RčS, da končno uporabi povsem običajen institut predhodnega odločanja na tem sodišču, mi je Vesel veselo odpisal, da tega ne morejo, ker oni nimajo statusa sodišča. Res ga nimajo, ker ga noče imeti – čeprav je že iz naziva in iz sodne prakse EU sodišča vidno, da ga v resnici imajo. Sicer pa, dokler bo na RčS kraljeval Tomaž Vesel in njemu podobni, bo RčS zgolj in samo predpražnik za politične obračune.
Sterilnega in nedelujočega RčS davkoplačevalci ne potrebujemo. Potrebujemo pa seveda novo zakonsko podlago za reformo tako RčS, kot tudi Ustavnega sodišča, hkrati pa na čelu institucije RčS nekoga, ki se ne bo pred vso slovensko javnostjo ukvarjal z delom na črno in iskal svoj fantomski nonpaper papir.
Dokler bo tam kraljeval TOMAŽ VESEL – bo RčS enooki in brezzobi tiger. V tej vlogi je nenadomestljiv, ker je s svojim nonpaper-neobstoječim soglasjem delodajalca, to je D Z in KPK, ki ga v resnici nima, skrajno ranljiv in zato skrajno ubogljiv. Tudi njegovo napenjanje mišic v intervjuju za časopis Delo tega ne more prikriti. Kljub silni pomoči novinarja Alija Žerdina. In kljub temu, da to pomeni doslej še nikoli videno najhujšo zlorabo institucije RčS. Pa seveda kljub tisočem akademskim pravniškim filozofom z zamašenimi usti, ki govorijo o vladavini prava, v konkretnih primerih pa v stilu Tomaža Vesela, veselo gledajo stran.
Vili Kovačič, državljan K. Predsednik društva davkoplačevalci se ne damo
