Piše: Franc Bešter, Besnica
Razsvetljenstvo je proizvedlo dva politična sistema, demokracijo in totalitarizem. Vendar, razsvetljenskim idejam 18. stoletja je sledil tudi silovit znanstveno – tehnični razvoj v 19. in 20. stoletju, in ne samo ideologija, tudi (tehno)znanost in tehnika se zato začneta masovno uporabljati znotraj obeh sistemov, in v tem vidim temeljni vzrok dejstva, da je, dolgoročno gledano, končni učinek obeh sistemov na človeške množice dokaj podoben, kar so spoznali in zaključili tudi veliki duhovi kot sta Noam Chomsky in Alexander Solženicin. Torej: eden iz kapitalističnega, drugi iz komunističnega sveta. Komunizem je skušal udejanjiti tisto, kar je v francoski revoluciji v precejšnji meri spodletelo, torej ideale svobode, enakosti, tovarištva, v imenu teh obljub je začel izvajati še eno, še bolj krvavo revolucijo, a ob moderni znanosti in tehniki je šel še korak naprej: obljubljal je nekakšen raj na Zemlji, čeprav v neki oddaljeni prihodnosti, ki naj bi ga pomagala ustvariti ravno tehnika.
Vendar, nič od tega mu ni uspelo uresničiti. Kaj hitro se je pojavil despotizem najhujše vrste, komunistične države pa so postale svet terorja, kaosa in bede. A poskus vzdrževanja nekega reda in »enakosti« s pritiski in terorjem se je izjalovil, zlasti zato, ker je sistem gospodarsko (pro)padel. Toda, kot ugotavlja Chantal Delsol v svoji knjigi »Sovraštvo do sveta«, je struktura (ideološka, miselna, filozofska), ki je vzpostavila teror v moderni, v pozni moderni ostala. Da, premalo smo računali s tem, da imajo miselne šablone v glavah ljudi svojo (in to veliko) vztrajnost. Zato se v po-moderni zopet skuša vzpostavljati totalna oblast nad ljudmi, a na drug način in po drugih poteh. Res, danes je mogoče, znotraj formalne demokracije, s pomočjo moderne (informacijske) tehnike (če imaš nadzor nad 80% mediji) širiti med množice svoje ideje, kreirati javno mnenje, ki sčasoma postane prevladujoča ideologija. Na ta način skreirati tudi volilno voljo volivcev. Tisti, ki izstopijo iz tega toka, so nezaželeni, čudni, politično nekorektni. Gre za konformizem (da ravnaš tako kot večina), ki na Zahodu, zlasti v ZDA, vlada že dolgo, in zdaj je to tudi pri nas, kar se odraža v nakupovalnih mega centrih, ki so postali nekakšna svetišča postmoderne.
Razsvetljenske ideje 18. stoletja – stoletja luči, ki so sicer tej civilizaciji doprinesle veliko pozitivnega, so vrgle v svet tudi geslo svobode, enakosti in bratstva, ki je populistično, ker je privlačno za množice, vendar pa so te ideje v pogledu na družbo in človeka enostranske in zato zmotne, naivne v pogledu na človeka, ne računajo z resnično človeško naravo, miselno-filozofsko so nedorečene in so po mojem tudi zato pripomogle k vzpostavitvi totalitarizmov v 20. stoletju, ki so povzročili strašno opustošenje sveta.
Nekaj sem že pisal o pojmu enakosti. Ta ideja je padla na plodna tla pri množicah v svetu kapitalizma, kajti ta sistem vedno ustvarja tudi ne-enakosti, kar so komunisti vsekakor znali izkoristiti za svojo propagando, pri pohodu na Oblast, proglasili so se za tiste, ki jim je zaupano zgodovinsko poslanstvo, da zgradijo družbo enakosti (družbene pravičnosti – glede na porazdelitev materialnih dobrin). Tu se pokaže, da je pri tej »enakosti« šlo za ekonomsko enakost. Vendar, ljudi spoznamo po delih, ne po besedah, iz ravnanja komunistov po prevzemu Oblasti se jasno vidi, da je tu šlo predvsem za zavist, vsaj pri večini, za nevoščljivost, preoblečeno v ideologijo, pojavil se je »novi razred« (nomenklatura), ki se je polastil družbenega premoženja, ustvarila se je nova velika neenakost.
Zahteve po svobodi in enakosti, ki jih je izumilo razsvetljenstvo in so se potem skušale politično udejanjiti v kapitalizmu in komunizmu, se nanašajo (tega vtisa se ni mogoče znebiti) predvsem na politično svobodo in na ekonomsko enakost. Politična svoboda: svoboda mišljenja in pojmovanja, svoboda govora, verovanja in združevanja. Ekonomska enakost: da imajo vsi (približno) enako materialno premoženje. Imetje, denar: pred tistim, ki ima več, se odpira več možnosti, revež je vedno marginaliziran, zato danes govorimo tudi o ekonomski svobodi. Zato, če naj bi bili vsi v enaki meri svobodni, bi morali biti tudi ekonomsko izenačeni. Svoboda, enakost: soodvisno! V komunizmu ni bilo niti svobode niti enakosti, čeprav so elite (Partija) ljudstvo stalno prepričevale v nasprotno (tudi če tega danes še ni, bo to nekoč v srečni, popolni prihodnosti), živeti v komunizmu je pomenilo živeti v laži.
Tako so bile te ideje, ki jih je vrgla v svet francoska revolucija, sicer v mnogočem koristne, pripomogle so k postavitvi in razvoju demokracije, obenem pa so (so)povzročile pojav totalitarizmov, ki so pustili za seboj opustošenje. Razsvetljenstvo je bilo nujno in potrebno v civilizacijskem razvoju: »Razsvetljenstvo je izhod človeštva iz nedoletnosti«, je zapisal Kant. Je torej nujna faza v njenem zorenju, prehod iz otroštva, ki je bil srednji vek s fevdalno ureditvijo. Je prehod v moderno dobo, ki pa je še ne moremo imeti za zrelo, osebno jo imam za »pubertetno«. V čem je ta ne-zrelost? Med drugim se kaže v nezrelem pojmovanju svobode in enakosti. Ta nezrelost je v enostranskem pogledu na človeka. Človek kot politično bitje je pojmovan kot zgolj telesno bitje (enakost v zadovoljevanju telesnih potreb), svoboda kot fizična svoboda (da npr. ne sediš v zaporu). Ta enostranost (zmotnost) je zato rodila tudi zmotne ideologije kot je komunizem. Tudi zaradi »enakosti« (»enakih želodcev«) je ekonomsko propadel, ker je bil v tem protinaraven: narava ne pozna enakosti, ponavljanja, dva človeka nista enaka (enakih talentov, pridnosti…), in dejstvo, da imajo nazadnje vsi »enako«, ne glede na trud, je množice demotiviralo. Stanje revščine in kaosa je bilo mogoče obvladovati edino s terorjem, a tudi to se je nazadnje izjalovilo. Toda ideja je ostala, danes so levičarske ideje (se pravi marksizem, materializem), na celotnem Zahodu žive kot še nikoli, ideologija totalne emancipacije, ki zahteva popolno enakost na vseh ravneh in zato sovraži vso preteklost, se preko medijev vsiljuje množicam. Zmota, ki ogroža civilizacijo v pozni moderni.
To moderno (pubertetno) pa bo treba preseči, narediti korake k zrelosti, predvsem tudi v pogledu na »svobodo«. Tako kot jo pojmuje moderna, je gotovo nezrelo gledanje, ki izhaja iz telesne koncepcije življenja, ki je prevladala v novem veku. Človek je telo in telo je (ves) človek: zmota! Iz celovitega gledanja na človeka, ki je (tudi) duh, se bo pojavil tudi zrelejši pogled na svobodo človeka: njegova resnična svoboda je lahko (edino!) v svobodi njegove duše. Gre torej za notranjo svobodo. Tu bom spet navedel en stavek iz knjige RŽVB: »Biti svoboden pomeni biti ločen od zemeljskih skrbi. Osvobodi svojo dušo, loči se od zemeljskih skrbi! Duša je svobodna, ko se loči od zemeljskih skrbi in poleti proti Bogu«.
