Ob predavanju nekdanje ameriške ministrice Medelin Albraigt je eden od poslušalcev zbrane opozoril: »Vladimir Putin je dolgoletni član KGB-ja. Za začetek bo ukinil svobodo tiska!«
… To je človek, ki je pokazal popolno nespoštovanje do človeškega življenja, cinizem, hinavščino in da uporabim vojno in smrt tisočev ruskih vojakov in civilistov kot orodje za stike z javnostjo v svoji predvolilni kampaniji. To je človek, ki je izrekel zdravico ob obletnici Stalinovega rojstva, ki je dal na zid Lubjanke spet pritrditi spominsko ploščo šefu KGB Juriju Andropovu in želi, da bi ponovno postavili na Rdeči trg spomenik Feliksa Dzeržinskega, prvemu šefu ČEKE predhodnice KGB-ja.
… Ko je časnikar v Financial Timesu kritiziral početje urada ruskega državnega tožilca, je ruski finančni minister in podpredsednik vlade Aleksij Kudrin to mirno odpravil z izjavo, da je pač bilo nekaj nepravilnosti. Za ameriška in zahodn-evropska ušesa moram našteti nekaj teh nepravilnosti: preiskovanje pisarn odvetnikov, ki so svoje kliente obiskovali v zaporu (Hodorkovski, Berezovski…), nedovoljen obisk poslancev ruske dume znanih zapornikov. Nobeno sodišče na zahodu ne bo začelo sojenja, če so bili dokazi pridobljeni nezakonito, toda ruska pravna merila so drugačna. Dva priljubljena Putinova aksioma sta: vodena demokracija in diktatura prava. Iz pokvarjenih posameznikov na visokih položajih, ki zlorabljajo vlado in moč, da kradejo, v državno vodeno mafijo za nadlegovanje, zapiranje in plenjenje vseh, ki centru niso dovolj zvesti. Konec ruske demokracije in popolne centralizacija moči v Kremlju sta bila stranska produkta glavnega cilja – neomejena kraja. Vsa velikanska država se spremeni v sesalnik, da je vse pritegnil v Moskvo. Tam so sredstva prerazdeljevali zvestim zaveznikom. Svobodni svet tega noče videti in se objema s Putinom. To je nekaj citatov iz knjige Garija Kasparova, bivšega svetovnega prvaka, ki že leta ne more v domovino, ker bi izginil v bunkerjih Lubjanke. Navedel pa sem jih zato, da bi lažje razumeli politično dogajanje pri nas.
Tudi pri nas kritika levih vlad in ustanov, ki so jih te postavile za zaščito svojih privilegijev, velja za nekaj zavrženega. Pravih raziskovalnih novinarjev, kot je bila Slivnikova četica v uredništvu DELA, danes ni več. Zato sta za ugrabitelje naše države in demokracije toliko bolj moteča Nova TV in tednik Demokracija, ki razkrivata »velike svinjarije«, ki po mnenju pokojne Zdenke Cerar sploh niso kazniva dejanja. Pazdaransko – udbovsko pranje denarja v NLB – nič narobe po ugotovivah vseh organov pregona, ki so ta primer »kao« raziskali? Pet milijard bančne luknje – ja kaj pa je to – v Rusiji »zgine« sto milijard med »pravimi« poslovneži! Putin, ki je alfa in omega teh rabot, pa je pri vseh državnikih lepo sprejet. Tudi pri nas je bilo tako. Vsako leto toliko in toliko delegacij na račun slovenskih davkoplačevalcev roma v Rusijo, kjer delo uživata delavec in kmet, kjer tudi potrjujejo svoje licence in certifikate »univerzitetnih diplomiranih doktorjev revolucionarnih znanosti!«
Med te po moji presoji sodi sedemdeseterica akademikov, ki je podpisala peticijo proti Janezu Janši in vladi v nastajanju. Namesto, da bi priznali svojo komunistično izprijenost in se odrekli komunističnim privilegijem tako kot v Putinovi Rusiji, blatijo ljudi, ki še znajo misliti s svojo glavo. Ne smemo pozabiti, da je »komunistično krivosodje« Janšo obsodilo, »ker je napačno usmeril svoje intelektualne spodobnosti in je z zelenim flomastrom na nepopolnem dokumentu podčrtal določene stavke z namenom. Tudi v primeru Depala vas je varnostni organ ministrstva za obrambo ravnal primerno. Prvopodpisani pod zdajšnjo peticijo Rudi Rizman pa je v imenu Ljubljanske univerze že pred šestindvajsetimi leti svetovno javnost opozarjal, kako nevaren je Janez Janša. Primer Patria, ko je Janez Ivan Janša »na neznanem kraju, na neznan komunikacijski način, ob neznanem času… prejel obljubo neznane nagrade. Kako nevarno je to početje, spoštovani akademiki.
Komunizem je avtoimunska motnja, ne ubija sam, ampak tako oslabi sistem, da je žrtev nemočna in se ne more upreti ničemur.
Osem leta tako imenovanih reform je ustvarilo majhno število fantastično bogatih ljudi, velikanski del prebivalstva pa je ostal obubožan. Komunizem se je v Rusiji zrušil, ko se je večina državljanov zavedala, kako porazen je ta sistem za njihovo življenje! Če je konec devetdesetih let pred začetkom vladavine Putina, demokratični sistem dobro kazal, je danes pred kraljestvom zla spet parola: Opustite vsako upanje vi, ki vstopate. Pazdaransko-udbovska klika, ki nam je ugrabila Slovenijo razmišlja prav tako – putinovsko. Vsak je svoje nesreče kovač!
Jože Likar, Otlica
