Piše: Jože Likar
»Revolucionar je v naprej zgubljen človek. Nima osebnih interesov, zasebnih zadev, čustev, osebnih vezi, imetja, niti imena nima, vse v njem je posvečeno eni sami stvari, misli, strasti – revoluciji. Pretrgal je vse stvari s civiliziranim svetom, z vsemi zakoni, manirami, družbenimi konvencijami in moralnimi načeli tega sveta. Revolucionar je sovražnik vsega in živi naprej z enim samim ciljem, da jo čimbolj uniči. Revolucionar se ne vtika v politični in družbeni svet, živi samo od prepričanja v njegovo najpopolnejše in najhitrejše uničenje. Ni revolucionar, komur se smili karkoli na svetu.!«
Te ideje ruskega revolucionarja Nečajeva, so vodilna misel vseh naših levičerjev. »Smo ponosni dediči komunistične partije«, je v parlamentu izjavil Koprivc, poslanec social demokratov, toda prav noben član levih strank se od te izjave ni distanciral! Da so to ptiči z enakim perjem, dokazujejo njihove razprave in ravnanje v državnem zboru. Robert Golob je ptič, ki se je vrnil v svojo jato. Če bi resno mislil, da je pravna država, parlamentarna demokracija, samostojna država Slovenija, kulturno in gospodarsko močna; potem se ne bi blatil z ljudmi, katerim svobodna Slovenija nikoli ni bila in še danes ni prava izbira. Naj bo kar Jugo-Slovenija, ali pa ruska gubernija. Celo iranska provinca, v kateri bi islamski pazdarani prali denar za svoje zločinske cilje, jim je ljubša kot samostojna Slovenija. Tako misli teroristična drhal na ljubljanskih ulicah. Tako mislijo tudi vsi tisti ljudje, ki na upravnih organih to dovoljujejo. Tako mislijo tudi tožilci in sodniki, ki s svojim pasivnim spremljanjem in ne-ukrepanjem to dovoljujejo. Kdo pritiska na njih, da ob tem molčijo in zraven tarnajo, pod kakšnim stresom morajo delati. Stanje v našem sodstvu je pred kakimi dvajsetimi leti proučeval nemški strokovnjak Branhof. Ugotovil je, da je sodnikov preveč, da imajo glede na siceršnji standard solidne plače, da se borijo za svoje sindikalne pravice in so pri svojem delu neučinkoviti. Kaj bi lahko ugotovil danes? Da so prav sodniki grobarji pravne države. Okrog diplome in pravniškega izpita tovariša Masleše, se igrajo slepe miši. Verjetno, da je v vrstah sodnikov, in ne samo sodnikov mnogo takih, ki so svojo izobrazbo pridobili na partijskih veselicah, ko so plesali in prepevali kolo partizansko »….vodil nas je ves čas dragi Tito.«
Otrok znanega sodnika je z nožem v roki preganjal svoje sošolce, za vedenje otroka so odgovorni starši. Kakšen halo bi zagnali mediji, če bi kaj takega storil otrok »vidnega člana Janševe stranke?!« To bi lajnali vsaj pol leta, tako kot so v primeru Šiškovih vardistov; dolgo časa poudarjali, da je med njimi tudi član SDS. Vedno pa so pozabili, da gre za bivšega člana. In če gremo še naprej: Šiškovi vardisti so res prišli na policijsko postajo. Kar smo na televiziji videli, je šlo le za verbalni delikt, nasilja ni bilo. Škodo so morda utrpeli samo kmetje, ki so jim vardisti pogazili travo. Šiško pa je vseeno moral v zapor.
Da pred slovenskimi sodišči nismo vsi enaki so dokaz »miroljubni ljubljanski protestniki.« Po Djilasovih besedah bi bili to najnovejši razred, ki verjame v nasilje, tako kot je učil Nečajev. Tako kot kristjani verjamemo v vsemogočnega Boga, oni verjamejo v to kar so delali njihovi predniki in kar je »tovariš Kučan« napovedal pred osemindvajsetimi leti v Novi Gorici »….tudi s sredstvi, ki jih demokracija ne pozna, diskreditacija in likvidacija, tudi fizična!« Med take se je ugnezdil novi obraz – Robert Golob.
