Piše: Franc Bešter
S tem člankom skušam opozoriti na stvari, ki jih tudi pri strokovnjakih za vzgojo skoraj ni slišati, jih ni mogoče brati, sicer se mi zdi nemogoče, da oni za te temeljne probleme ne bi vedeli, a iz takih ali drugačnih razlogov o njih molčijo. Sicer sem tu na to temo že trikrat pisal, a ta problematika je zelo mnogoplastna in tudi težka in iz teh razlogov takorekoč neizčrpna. Vseh dejavnikov, ki vplivajo na vzgojo, na izgrajenost mladih ljudi, je sicer toliko, da jih tukaj še našteti ne bi mogel, kaj šele, da bi se vanje temeljito poglobil, zato se bom skušal dotakniti le nekaterih.
Problematika šole je, iz več razlogov, bistveno drugačna kot pred sto leti ali še pred nekaj desetletji. Tu nameravam izpostaviti en problem, ki se mi zdi ključen in je potem kasneje izvor številnih drugih problemov, o katerem se pa skoraj ne govori: to je zavožena vzgoja v družini. Gre za permisivno (vse-dovoljujočo, crkljajočo) vzgojo v družini, a ravno ta je odločilna, za vse življenje – ker so starši prvi, ki vzgajajo (znano je, da so prva štiri leta najpomembnejša, kar se tiče vzgoje!) in najpomembnejši vpliv izvršijo ravno oni, tudi zato, ker so z njimi biološko povezani. Kje so vzroki, da jih ne vzgajajo več s palico kot pred stoletjem, ampak z brezumnim razvajanjem? Osebno vidim vzrok tega v učinkih znanosti in tehnike na naravo in družbo, se pravi v glavnih dosežkih moderne dobe, v tem, kar to dobo ustvarja. Crkljanje ima vzrok v tem: smilijo se jim! »Vzroka tega vzroka« pa sta, po mojem, dva naslednja, glavna: v izgubi smisla (življenja, trpljenja), ki je posledica modernega ateizma, ta pa je posledica racionalizma in materializma, se pravi znanosti in tehnike. In tehnika je povzročila tudi krizo okolja, in starši so svoje otroke spravili na takšen svet (te krize), tudi možnega popolnega uničenja, zaradi orožij – tudi delo tehnike.
Starši pa so tisti, ki postavljajo temelj vzgoji, šola lahko to le na nek način dopolnjuje in nadgrajuje, če neke podlage ni, pa šola ne more nič. Zdravega temelja pa tukaj navadno ni, permisivna vzgoja otroku ne postavlja meja, on pozna samo pravice, brez dolžnosti, in razvajanje je vzgoja za materializem, ki v ljudeh povzroča odtujenost: zaradi tega danes večina mladih trpi pomanjkanje duhovnosti. Posledice vsega skupaj pa so težke, včasih pogubne: posledica je huda kriza smisla, brezciljnost, nemoralnost, beg v droge, tudi samopoškodovanja in samomori. Sicer smo se že pred leti zavedli teh škodljivih posledic razvajanja, vendar se nam otroci preveč smilijo, da bi se vrnili k palici, zaradi tega se je pojavila »pedagogika receptov« (prišla je iz ZDA). Po njej bomo pravilno vzgajali tako, da bomo v vsaki situaciji znali pravilno odreagirati, ukrepati. V tako vzgojo ne verjamem, ker je vsak otrok svet in zgodba zase, prav tako vsaka situacija. Morda lahko učinkujejo le nekatera pravila.
V od doma zavoženi vzgoji vidim tudi glavni vzrok za hudo krizo sodobne šole, le-ta potegne za sabo vse te posledice. Tudi te krize se že dolgo zavedamo, zato razni strokovnjaki že leta pišejo in govorijo, da šola samo podaja znanja, podatke, da bi morala več vzgajati. Vzgajati: kako, na kakšen način, za kaj? Vzgoja za vrednote. Za katere? Da, naša doba je izgubila vse duhovne vrednote (potrpežljivost, poštenost, skromnost…), kar se tudi pri šolskem delu še kako pozna. V tistih letih, kar sem bil pedagog, sem lahko razbral, da je danes dober učitelj (vzgojitelj) tisti, ki v razredu zna (vsaj za silo) držati red. Marsikateri kolega mi je priznal, da mora večino energije vlagati v umirjanje, obvladovanje, krotenje nemirne, hiperkinetične mladeži. Toda ali je to vzgoja?? Zame je to dresura. Zaradi te kriznosti se je danes začelo govoriti o holistični (celostni) vzgoji mladih ljudi, po kateri naj bi otroke obravnavali tudi kot duhovna, ne le telesna bitja, in začeli poudarjati tudi smisel, moralnost, duhovnost… .
Osebno menim, da niti »pedagogika receptov« niti holistični pristop v tej družbi ne moreta več imeti dovolj močnih koristnih učinkov – zaradi škodljivih učinkov silnic, ki jih generirata znanost in tehnika in ki stalno delujejo. Zaradi njih bo permisivna vzgoja v družini ostala, ostala bo nezadostna in zavožena vzgoja, ker se bodo zaradi njih pojavljale vedno nove in vedno številnejše neurejene in razbite družine. In kaj danes mladino najbolj in najbolj odločilno, tudi v pogubnem smislu, vzgaja, oblikuje? Zagotovo ne šola. Tu smo spet pri moderni tehniki, in sicer pri digitalni. Veliko pove že podatek, da mladi po enajst ur dnevno visijo na ekranih, predvsem na malih zaslonih pametnih telefonov. Velikokrat pozabljamo, da se v mlade možgane vse vtisne mnogo močneje kot v stare, in razvijajočim možganom vse to še bolj škoduje, ta zasvojenost njihove možgane uničuje in učinek je podoben kot pri trdih drogah. K vsemu skupaj pa moramo dodati še posledice permisivne vzgoje: šibko voljo in vse-dovoljenost. In potem še divjanje hormonov v puberteti. Ob tem si laže predstavljamo, kako močno (in pogubno) morajo nanje vplivati pornografske vsebine, ki jih dolge ure srkajo z ekranov.
Ko smo pri teh vsebinah: osebno menim, da gre pri tem za načrtovano, preračunano in izredno močno propagandno orodje globalistov, gotovo tudi kulturnih marksistov, katerih skupni cilj je uničenje družine, tradicije in kulture Zahoda. Odprava krščanstva. Vse skupaj vodi tudi v raznorodovanje, v odpravo nacionalnih držav. Ni težko videti, zakaj in na kakšen način propagiranje svobodne spolnosti (ne-priznavanje greha, vse-dovoljenost…) vodi v odpad od vere (Cerkve) in zakaj potem takšen način življenja uničuje tudi družino. In ravno pri mladih, ki so verjetno glavna tarča tega, je to mogoče najlaže dosegati. In tudi ni težko za vsem skupaj začutiti delovanje satana. Internet je poln zapeljivih satanovih pasti, vabljivih, mnogokrat nastavljenih zvito, prikrito. Sicer pa: ali niso globalisti njegovo orožje? Danes je veliko govora o teoriji spola, ideologiji LGBT, poroki istospolnih, posvojitvah otrok itd., torej o »enakopravnosti in enakovrednosti« vseh, ki jo je treba tudi zakonsko zagotoviti, v tem vidim del tega prizadevanja globalistov, a osebno vidim v tem le manjši del problema, mnogo večji se mi zdi poplava pornografije, v kateri se utapljamo, o kateri se pa skoraj ne govori. Za konec se ob tem vrnimo k šoli: iz lastne izkušnje vem, kako slabo potem zasvojenost s temi vsebinami vpliva na stanje v učilnicah, na izobraževalni proces, na odnos mladih do učiteljev in nasploh starejših. Rušenje odnosov, rušenje avtoritet. Sicer pa šola danes ni edino področje, ki je v krizi, kriza je zajela vsa področja življenja, poleg prej omenjene družine tudi gospodarstvo, politiko…, kar vse se seveda odraža tudi v šoli. Zaradi negativnih učinkov znanosti in tehnike se ta doba bliža koncu.
