V zgodovini, zlasti v srednjem veku, sta bili vera in politika, iz znanih razlogov, povezani, tu pa bom skušal osvetliti še en vidik njune povezanosti, kako sta namreč znanost in tehnika vplivali na odnos do vere v takšni civilizaciji, in s tem posledično na politiko in ekonomijo.
Znanost in tehnika sta v temelju preobrazili naš način mišljenja in način življenja, človek je v sebi zgradil spoznavno- miselno stavbo za življenje v takšni civilizaciji, vendar je zaradi nekega razvoja izgubil vero, skušal sem opisati vzroke za to. Tu je treba opisati še novo vlogo vere zaradi nekega načina mišljenja in življenja, nakazati vzroke novega odnosa do nje.
Glava sodobnega človeka je napolnjena s faktografskimi podatki, z enačbami, formulami, meritvami, in z znanji, podatki, potrebnimi za rokovanje s tehniko, in ko se ves ta »material« sreča z vero, kakor jo oznanja Cerkev, oznanja pa resnice iz dva tisoč let in več starega Svetega pisma, to podajanje zveni še toliko bolj arhaično, stvari podane neeksaktno, človek hoče imeti stvari »dokazane«, a tu niso, on je opremljen za operiranje z znaki, tu se sreča s simboli, prispodobami, alegorijami. In zaradi tehnike je beseda doživela veliko razvrednotenje. Toliko o »teoriji vere«, a neko znanje je nekaj vredno šele, ko ga uporabimo v praksi, v življenju, in versko znanje naj bi uporabili tudi za odločanje v vsakodnevnem življenju. Naš način življenja pa je nekaj bistveno drugega kot pred dva tisoč leti, v časih poljedelsko-pastirske družbe, ko je Sveto pismo nastajalo, danes je treba živeti s tehniko, ona pa narekuje mnogo bolj zapleteno življenje, z veliko hitrejšim tempom, v povsem drugačnih okoliščinah. Zato sodobnemu človeku vera zveni ne le zastarelo in težko razumljivo, tudi ne ve, kako naj bi te resnice uporabil v življenju. Zato je »kvas vere« danes izgubil svojo moč – ker je postal »star«, v obliki in načinu podajanja. Razni »standardni prevodi« Svetega pisma, kjer gre za nekaj novih izrazov in večjo slovnično pravilnost – vse to je mnogo premalo za soočenje z izzivi sodobnega sveta. Evangelij bi morali, ob seveda isti vsebini, podajati v povsem novi obliki, na nov način.
Danes Cerkev deluje kot da se ne zaveda nevarnosti, ki za vero prihaja od razsvetljenskega racionalizma. Do tehnoznanosti je zavzela stališče: naj se znanost ukvarja s svojim področjem, mi se bomo pa s svojim. A to je napačno: znanost se danes masovno zlorablja za mentalno vkalupljanje (po šolah), v namen, da se množice vodi v ateizem, torej v odpad od vere.
Vendar, vedno ni bilo tako. Ko se je moderna znanost rojevala (v renesansi) in ko se ja začenjal njen pohod, velik vzpon (v razsvetljenstvu) je Cerkev zaslutila veliko nevarnost, ki prihaja od takšne znanosti za vero, od nekega načina mišljenja, od podobe sveta in človeka, od tod proces proti Galileju, od tod pogromi na znanstvenike v 18. stoletju. A civilizacija se je začela razvijati v to smer, in silnega vzpona znanosti in tehnike nič več ni moglo zaustaviti, in upam si reči, da je Cerkev na nek način »kapitulirala«, začela se je prilagajati tem silnicam, in krščanstvo je postalo »razsvetljensko«, kuga racionalizma pa se je vtihotapila tudi v Cerkev. To je pomenilo katastrofo za vero, njeno opustošenje, Cerkev je namreč začela, glede raznih stvari, postavljati razum, se pravi racionalistično znanost (razne teorije) pred Razodetje, in s tem začela zavračati, kar prihaja od Duha, npr. zavračati videnja kot nekaj, kar je od Boga. S tem je človek izgubil dejavnik, ki naj bi mu pomagal pri odločanju in usmerjanju v življenju, kajti tu potrebujemo ravno to: poznavanje resnice o dogodkih sveta, ki jo dobivamo edino po videnjih. Pri veri in Cerkvi človek te kulture tako ni več našel pravih odgovorov na izzive, ki jih je prinesla tehnična civilizacija, in prepričan sem, da je bil tudi to eden od razlogov za pojav nacizma in boljševizma: ti ljudje so odpadli od vere in se zatekli k ideologijam, ker so si pri njih nadejali najti te odgovore. In če je danes civilizacija zašla v razne krize in brezizhodnosti, je tudi zaradi tega: zaradi teh izgub in enostranskega razvoja. Moderni človek je nasedel neki iluziji. Ob tehniki, ki jo je pridobil, si je začel predstavljati, da bosta politika in ekonomija tudi brez etike že nekako delovali. Vendar, zaradi prej opisanih izgub (in vzrokov za te izgube) so se zamajali etični temelji, človek je izgubil dejavnik, ki naj bi vzpostavljal red, urejenost, in zato živimo sredi kaosa, politika in ekonomija pa delujeta težko, manj uspešno kot bi lahko, pojavljajo se finančne krize.
Civilizacija je nasploh zašla v globoke krize na vseh področjih, priča smo duhovni in moralni krizi, ekonomskim krizam, krizi okolja…, a vse skupaj bi bilo bolje imeti za propadanje, se pravi za permanenten, nepovraten proces. Moderna doba se bliža koncu, in glede na to bi bilo treba izpeljati prehod v neko novo dobo, to je nujno, a kako? Mislim, da bi bilo treba začeti z obnavljanjem tega, kar je moderna porušila, povrniti tisto, kar smo izgubili. Potem pa vse to nadgraditi z revolucijo v načinu odločanja: ko se v življenju usmerjamo ne le po lastni pameti, ampak tudi s pomočjo Duha.
Franc Bešter, Zg. Besnica
