Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
80-letnica konca 2. svetovne vojne – največje morije v zgodovini človeštva. Logično je, da ob takšni obletnici osvežujemo spomin na to katastrofo evropske celine, tudi zato, ker se poslavljajo še zadnji udeleženci, priče in očividci tega dogajanja. K temu pa sodijo tudi masovni poboji, ki so sledili neposredno po kapitulaciji Nemčije in razglasitvi zmage zaveznikov. Zakaj je prišlo do njih, komu naj bi koristili?
Glede te naše (t. i. »polpretekle«) zgodovine so stvari v glavnem znane in jasne: potem, ko je iz Rusije zapihal olajšujoči veter »glasnosti Gorbačova«, ko smo prišli do lastne države in (vsaj formalno) zamenjali sistem, so si vsaj nekateri upali (»na glas«) spregovoriti o tem, začele so izhajati številne knjige na to temo, se vrstiti predavanja… . Danes je npr. večini znano, da je med okupacijo v Sloveniji potekala komunistična revolucija – nasilen boj Partije za prevzem totalne Oblasti. Povojni poboji so bili samo nadaljevanje te revolucije: treba je bilo odstraniti protikomuniste, potencialne nasprotnike, opozicijo. Predvsem ta pomor je dokončno razdelil slovenski narod. Morda za vedno.
Kaj pa zgodovinska stroka? Mnogi danes pravijo: pustimo zgodovinarjem, da napišejo sodbo o tem, in pozabimo. Zanimivo, da je tudi zgodovinska literatura, nastajajoča na to temo, na nek način shizofrena, čeprav (če je zgodovina res »objektivna znanost«) takšna ne bi smela biti. Tu se spet pokaže, da je tudi zgodovinar samo človek in kot tak pogojen ne le z zgodovinskimi dejstvi, ampak tudi s svojimi čustvi, čutenji, ideologijo, svetovnim nazorom… .
A VSI zgodovinarji, tako levi kot desni, so na nek način pogojeni, tudi na isti in »skupni« način: z neko (isto, podobno) izobrazbo in s tem z neko spoznavno metodo in načinom mišljenja – s tem, kar je dala moderna. In zato mislim, da tako eni kot drugi gledajo ne le skozi neka ideološka očala, ampak tudi skozi prizmo modernosti, ki je skupna obojim, in zato je ta pogled na zgodovino (s tem tudi na medvojno in povojno dogajanje) neogibno tudi fragmentaren in enostranski. Namen tega mojega pisanja tukaj je zato naslednji: poskusiti podati nek celovitejši pogled oz. pogled zgodovinarjev (a tudi sodobnih politikov!) na nek način poskušati dopolniti in nadgraditi. Seveda si ne domišljam, da je to mogoče v nekem kratkem članku, tukaj lahko neke stvari le bežno nakažem.
Da bi bolje in globlje razumeli komunistično revolucijo, je treba celoviteje pogledati na dogajanje v družbi in zgodovini, in celoviteje tudi na človeka, ki ustvarja to dogajanje in ki povzroča tudi vojne in revolucije. Zakaj je moderna doba glede tega zašla v neko enostranost in zato ne-celovitost ali celo v zmotnost? Zaradi svojega racionalizma in materializma, s čimer so pogojeni tako »levi« kot »desni« zgodovinarji, na nek način (skoraj) vsi sodobni ljudje. Gre za »znanstven« pogled na svet, na katerega še danes večina prisega, da je »pravilen«: razsvetljeni Razum namreč (na osnovi dejstev) lahko spozna resnico.
Problematika dogajanja (materialnega) sveta kot takšnega: večina ljudi se ne zaveda resnične narave (VSAKEGA!) dogajanja, namreč njegove kompleksnosti. Tako tudi zgodovinarji. Tako levi zgodovinar osvetli neko zgodovino s svojega ideološkega zornega kota, desni pa s svojega, in ob tem si navadno vsak predstavlja, da pozna vso resnico in da ima »prav«, medtem ko je nasprotnik v popolni zmoti.
Svetovne vojne in komunistične revolucije vidim kot določene zlome civilizacije Zahoda: najprej je prišlo do prve svetovne vojne, morda najbolj usodno, kajti druga svetovna je bila v precejšnji meri nadaljevanje prve. In revolucije niso brez povezav z njima: komunisti so obe znali izkoristiti za pohod na Oblast.
Oni so prevzeli marksizem za svojo ideologijo, in ideje marksizma so lahko padle na tako plodna tla in se dobro prijele predvsem zaradi tistega, kar je prinesla moderna doba: znanost, tehnika, tovarne, nov družbeni (delavski) razred, ki je bil izkoriščan s strani kapitalistov. Tudi Marxa sta navdihovala predvsem razsvetljenstvo in francoska revolucija, njegov svetovni nazor hoče biti »znanstven«. »Komunizem je sin razsvetljenstva«, je zapisala Chantal Delsol v svojem »Sovraštvu do sveta«. Pri razsvetljenstvu pa gre med drugim za vzpon racionalizma, o katerem sem tu že precej pisal in pri tem izhajal iz resnic knjig RŽVB. »Racionalizem je smrtonosen (za dušo) in je kuga naše (moderne) dobe«, piše tam. Tukaj bi rad prikazal, kako je racionalizem smrtonosen še na drug način, in da je bil komunizem tako ubijalski (tudi) zaradi te kuge moderne.
Da, ta ideologija je bila zelo morilska, celo bolj kot nacizem in fašizem (povzročila je sto milijonov žrtev), kljub temu jo ljudje razmeroma slabo poznajo, in tukaj bom skušal nekoliko osvetliti njene temelje. V njenem temelju pa je ravno racionalizem. Najprej: marksizem je racionalistična filozofija, dokaz za to je, da se ima za »znanstveno«, in res so (tudi naši) komunisti prevzeli moderne (ne le družboslovne, tudi naravoslovne!) znanosti za osnovo svoje ideologije. Ta znanost pa je orožje racionalizma. Tudi zato je ta ideologija ateistična. »Racionalizem vodi v ateizem«, piše v knjigi RŽVB. In še: »Racionalizem je od kneza teme…«. Od satana. Res: glede na to, kar so komunisti (Partija) povzročili, so bili to ljudje, ki jih je zapeljal satan. Pravzaprav moramo masovne povojne poboje imeti za satanovo delo, komuniste pa za njegovo orodje.
Najbolj usodno, kar se tiče racionalizma, je postavljanje Razuma na prvo mesto (v duši, v srcu), česar pa se naša doba (ki včasih duše sploh ne prizna več in se še manj zaveda njenih lastnosti) ne zaveda. Postavljanje Razuma na mesto, ki pripada Bogu, potegne za sabo tudi postavljanje Človeka kot njegovega nosilca na to mesto, človek se s tem postavlja na mesto Boga. Res, komunisti so se imeli za nekakšne bogove ali so to vsaj hoteli postati – in to je ravno človek na oblasti. Zato je komunistom Oblast tako sveta, doseganje tega svetega cilja pa posvečuje sredstva: in komunisti kot »bogovi« se začnejo postavljati tudi za gospodarje nad življenjem in smrtjo, kot ateisti tudi ne priznavajo greha, vse postane dovoljeno. Vse to vodi v smrtonosnost te ideologije.
Začel sem z idejo o potrebi po nekem celovitejšem pogledu na dogajanje med drugo svetovno vojno in takoj po njej. To me je res privedlo do metafizičnih stvarnosti kot sta duša in satan, kar pa je moderna doba začela zanikati. Potreben pa je tudi celovitejši pogled na dogajanje sveta: da »se vse dogaja po božji volji« – če izhajamo iz Svetega pisma. Iz česar pa nujno sledi, da so se tudi ti poboji zgodili po tej Volji, se pravi po nekem višjem načrtu in delovanju (kar pa je silno težko sprejeti in razumeti!). Morda se del odgovora skriva v resnici, da Bog človeka uči in oblikuje tudi skozi dogodke sveta, in da nas je s tem hotel opozoriti na smrtonosnost racionalizma.
