Piše: Franc Bešter, Besnica pri Kranju
Če živimo v poslednjih časih moderne dobe, se postavlja vprašanje, kaj naj bi bilo bistvo po-moderne dobe.
Zakaj naj bi se bližali koncu naše dobe? Vzroki so v glavnem znani: ona se je izčrpala v svojih možnostih (je glede tega mrtva), in moderni znanost in tehnika sta izvršili številne negativne učinke na naravo in družbo, zaradi česar danes živimo v zelo kriznih, turbulentnih časih.
Kako naprej? Mislim, da moramo dosedanji razvoj (napredek) človeštva oceniti v zgodovinski perspektivi. Kultura Zahoda, ki je svoj odločilni vpliv razširila na ves svet, je začela rasti na ruševinah rimskega imperija in ustvarila srednji vek, kjer je bilo ključno krščanstvo. Njemu je sledila renesansa – prehod iz srednjega veka v moderno. Duha neke dobe še najbolje odrazi njena umetnost. Duh srednjega veka: ploskovito slikarstvo (freske v cerkvah). Duh renesanse: odpiranje pogleda v tretjo dimenzijo. Zaradi obojega imam srednji vek za »otroško« dobo, renesanso in sploh moderno pa za »pubertetno«. Zakaj? Otrok se izraža ploskovito, pogled v tretjo dimenzijo se začne odpirati v puberteti, z razvojem razuma in abstraktnega mišljenja. Tretja dimenzija je dimenzija razuma, res se v renesansi zgodi prodor razuma. Razsvetljenstvo, ki Razum poveličuje, to razvije še naprej, v pravokotni koordinatni sistem (Descartes). Ta sistem se je pokazal za zelo uporabnega v moderni znanosti in tehniki, vanj smo se navadili postavljati vse, predvsem pa matematične in fizikalne enačbe, v obliki premic, krivulj, nasploh grafov – ta sistem je zato postal glavno miselno orodje racionalizma, kar pa obenem pomeni, da je moderni človek z njim miselno močno pogojen, vanj prav vkalupljen.
Racionalizem, ki je postal kuga naše dobe: hočem povedati, da so znanja (način mišljenja itd.) naše dobe prinesla tudi številne negativnosti, za življenje ljudi prav škodljive stvari. Ena od njih je enostranska podoba sveta in človeka, ki je vodila v zanikanje vsega metafizičnega (npr. duše in Duha), druga je postavljanje Razuma na prvo mesto (v srcu), iz česar sledi neka velika zmota moderne, da namreč »božanski« Razum lahko spozna resnico, npr. o dogajanju sveta, iz česar sledi naslednja, lahko tudi zelo nevarna zmota, da se je namreč zgolj s pametjo mogoče pravilno odločati. In ena od njih je tudi miselna ujetost v pravokotni sistem, nasploh v opisovanje stvari z dimenzijami, tudi ta je lahko škodljiva. Primer so npr. znanstveniki naše dobe, kot najbolj izobraženi so s tem najbolj pogojeni, in upam si trditi, da je tudi zaradi tega znanost zašla v slepo ulico: fiziki skušajo s pomočjo dimenzij razložiti vse, tudi polje, vse se je začelo s četrto dimenzijo (gravitacija, prostor-čas), a danes so v teoriji strun prišli že do absurdnih 29. dimenzij. Prepričan sem, da s tem delajo veliko napako, kar se tiče polja, so zaradi tega zašli v brezizhodnost.
Po-moderna doba: po-pubertetna, se pravi zrela ali vsaj zrelejša. Bistvo te dobe vidim v zrelejši poti do resnice, s pomočjo Duha, in s tem tudi v popolnejšem načinu odločanja (usmerjanja v življenju) – na ta način. Tu pa bo potrebno začeti odpirati pogled v svet Duha, ki ni odpiranje v neko višjo dimenzijo, ampak v absolutno zgoraj, in tudi ne s telesnimi očmi, ampak z očmi duše. Pri tem pa se za sodobnega človeka postavljajo tudi neke ovire, ki jih je zgradila moderna.
Ujetost v pravokotni sistem: to, kar prihaja od Duha, ni mogoče postavljati vanj (Duh je ne-snov, pravokotni sistem pa vleče svoje korenine iz snovnega sveta), zato moderni človek vse to dojema kot nesmiselno, iracionalno, lažno. Moderni znanost in tehnika sta nadalje tega človeka povsem usmerila v zunanje, v tvarno, pri tem, kar prihaja od Duha, pa ne gre le za absolutno zgoraj, ampak tudi za absolutno znotraj – od človeka zahteva neko ponotranjenja, torej obrat od zunanjega k notranjemu, in sicer na ravni duše, torej v človekovi najgloblji biti.
Vse skupaj zato zahteva ne le preobrazbo načina mišljenja, ampak tudi radikalne obrate v človekovi notranjosti. Da bi stvar naredil bolje razumljivo, jo bolj nazorno prikazal, bom tu izhajal iz resnic in znanja knjig RŽVB (»Resnično življenje v Bogu« mistikinje Vassule Ryden), ker so dane tudi »za rešitev naše dobe in za novo dobo« – tu sem stavke iz njih že večkrat navajal. V tem prispevku nameravam narediti analizo nekega stavka iz njih.
Ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha
Jezus v knjigi RŽVB našteva številne negativnosti, ki označujejo našo dobo in so nedvomno posledica razvoja civilizacije v novem veku, v neki smeri, in med drugim je to tudi »ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha«. Tu se pojavi vprašanje, kaj prihaja od Duha in zakaj je ravnodušnost do tega nekaj slabega (morda celo greh?). Pri tej analizi nameravam dosledno izhajati iz resnic teh knjig glede tega.
Od Duha (po Duhu) prihaja (od zgoraj) Beseda Očeta (Jahveja), ker »Bog kot Beseda (Sin) deluje v Duhu«, zato Bog, ko človeku (neposredno!) govori, vedno govori po Duhu: »Od mojega Duha boš prejel vse, kar ti imam povedati«.
Kaj ima Bog človeku povedati? To razkrije naslednji stavek: »Naj bo moja Beseda svetilka na vaši poti«. Na kakšen način sveti Beseda? Na poti: res je, naše življenje je potovanje, skozi čas in skozi dogodke sveta, in če na tej poti potrebujemo neko luč, pomeni, da na nek način hodimo v temi. Na kaj se nanaša ta tema? Lahko samo na naše ne-znanje, na nepoznavanje resnice o dogodkih sveta, skozi katere hodimo. Ni težko prepoznati, da nam resnice o tem ni dano (s)poznati, s svojimi lastnimi spoznavnimi možnostmi, vzrok je v naravi dogajanja sveta, ki je nekaj silno kompleksnega in obenem zelo dinamičnega, predvsem seveda ne moremo vedeti za tisto, kar se dogaja »za kulisami«, za zunanjo pojavnostjo sveta. Tu pa je treba poudariti še to, da je zaradi zadnje revolucije v razvoju orodij (VRO) dogajanje na svetu postalo še dosti bolj zapleteno in dinamično, to povzroča tehnika, masovni ateizem pa povzroča moralno propadanje, zaradi katerega se nam resnica o ljudeh še mnogo bolj izmika kot nekoč (v svoji pokvarjenosti mnogi igrajo, nosijo maske…).
Vendar pa človek ni obsojen na temo neznanja glede tega: naproti mu, po Duhu, prihaja Beseda kot svetilka, ob njeni svetlobi se nam razkriva bleščeča resnica (resnica: »Jaz (Beseda) sem Pot, Resnica in Življenje«) o dogodkih sveta, z vsem, kar jih gradi (stvari, osebe…).
Resnica o konkretnih dogodkih sveta: le-to lahko gledamo, vidimo (edino!) v (nočnih) videnjih. Videnja v sanjah, lucidne (jasne) sanje. To je način, kako Bog govori oz. način prihajanja njegove Besede, ker ta prihaja po Duhu, videnje res vedno ustvari Duh: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. Duh je nosilec Besede, zato se takrat naša duša sreča z Duhom in z Besedo. Ob tem srečanju pa se zgodi še nekaj: »Tvoj duh se utelesi v mojem Duhu, v meni, Besedi«. Te resnice razkrijejo, da je to življenje v tem, onostranem svetu stvarno, resnično, stvarno kot je stvaren Duh. Ni nek privid, halucinacija, iluzija, nek sekundaren proizvod možganske skorje in plod človeške domišljije. Takrat ko kot utelešen duh živimo in delujemo v svetu Duha in z očmi duše vidimo, kar nam Duh prinaša, se pravi Besedo, gre za odpiranje našega pogleda v absolutno zgoraj. Da, to absolutno zgoraj (kjer ne gre za neko višjo dimenzijo!), ki ga spoznavamo s svojo dušo, mislim da bo tisto bistveno za novo zgodovinsko paradigmo. In ker je kraljevska pot do tega nočno-videnjski svet, sem prepričan, da bo tisto, do česar smo danes ravnodušni (videnja), igralo pomembno, morda ključno vlogo v po-moderni dobi.
Marsikdo si bo mislil, zakaj to ni že danes, saj imamo že dolgo Sveto pismo, v katerem so opisane te stvari, in Cerkev, ki oznanja, ki ga razlaga. Glede tega bom analiziral še en stavek iz knjige RŽVB: »Pridigajo o duhovnost, a zavračajo, kar prihaja od Duha. V srcih duhovnikov vlada racionalizem«.
Ta dva stavka razkrijeta, zakaj je naša doba ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha – zaradi racionalizma, ki je kuga naše dobe, in z njo so okuženi tudi duhovniki: »V mojo Hišo se je vtihotapila kuga«. Naslednji stavek pa razkrije, zakaj racionalizem to zavrača: »Človeške teorije so mojo Cerkev spremenile v puščavo«. Racionalizem, ki postavlja Razum na prvo mesto, vse podreja Razumu, tudi tisto, kar ga presega (in videnja to so!), zato tudi videnja, tako, da si jih razlaga z raznimi teorijami (konstrukti Razuma!). Puščava: tu je mišljeno stanje v dušah – posledica zavračanja tega, kar prihaja od Duha. Z Besedo, ki jo prinaša Duh, namreč v dušo prihaja tudi Bogastvo Besede, z zavračanjem tega ni, in duša je opustošena, človek je oropan.
Če racionalizem (smrtonosen za dušo!) zavrača, kar prihaja od Duha, sledi, da to kugo premagujemo tako, da le-to sprejemamo. A to še ni dovolj, če sporočil, ki jih prinaša Beseda (vsaj delno) ne razumemo, zato se pojavi še ena zahtevna naloga: razumevanje tega jezika, ki je jezik Duha, in v primeru (nočnih) videnj je to govorica podob-simbolov. Simbol pa vedno ostaja tudi skrivnost. In kaj naj bi spoznali s pomočjo razumevanja tega visokega jezika? Tisto, kar nam prinaša Beseda, ki je Resnica, se pravi resnico o dogodkih sveta, skozi katere hodimo. In kaj nam bo ta resnica? Uporabili naj bi jo za odločanje pri delovanju na tem odru sveta, v drami življenja. Tu moramo namreč dogajanje sveta čim bolje poznati – ker je uspeh naših delovanj ključno odvisen od njega, in naša dejanja vplivajo nanj (v pozitivnem ali negativnem pogledu – tudi problem etike!).
Človek se teh dejstev že vseskozi zaveda, vendar pa »razsvetljeni« človek naše dobe, okužen z racionalizmom, skuša to resnico spoznati zgolj z odpiranjem svoje pameti, jasno, zakaj: če Razum ne bi zmogel spoznati te resnice, ne bi bil »božanski«. S tem pa človek živi v temi zmote. Naloga nove paradigme je ravno v tem: preseganje te zmote.
To stanje sodobnega sveta opiše naslednji stavek iz knjige RŽVB: »Zavrnili so mojega Duha in dovolili, da jih vodi njihov lastni duh (razum)«.
Problematika odločanja v sodobnem svetu
Če bodo videnja v novi paradigmi začela igrati ključno vlogo, in če videnja nastajajo ob srečanju božjega Duha z našo dušo, sledi, da bo za njihovo (s)poznavanje (razumevanje) poznavanje človekovega duha in Svetega Duha tudi nekaj ključnega. A mislim, da je to tudi logično in nujno potrebno. Z renesanso, ki se zgleduje pri antiki, se je namreč v kulturi Zahoda vedno bolj uveljavljala telesna koncepcija življenja (človek je telo in telo je ves človek), znanja moderne dobe pa so potem nasploh močno omajala vero (verjetje) v njen obstoj ali celo vodila v njeno zanikanje. Podobno je s Svetim Duhom, ki je metafizična resničnost, empirične znanosti namreč priznavajo samo materijo.
Naša doba raziskuje telo že do zadnjega atoma, in močno (prekomerno) se ukvarjamo s telesom, nedvomno je v ozadju tudi strah: pred boleznijo, staranjem in smrtjo, in nedvomno je to tudi posledica izgube vere – v obstoj (ne-umrljive) duše v telesu. Mislim, da je pomembna naloga za po-moderno: raziskovati človeško dušo – njen ustroj, lastnosti, sposobnosti, potrebe. S kakšno spoznavno metodo? Nujno z bistveno drugačno, kakršno uporabljajo moderne empirične vede (objektivno opazovanje, merjenje…). Tu za temelj lahko služijo le razodete resnice o njej, one vsebuje 12 knjig RŽVB, ki so dane tudi za boljše razumevanje Razodetja, zato tudi duše. In tudi Svetega Duha: vsebujejo tudi obsežno znanje o božjem Duhu, medtem ko Sveto pismo o Svetem Duhu ne pove prav veliko.
Duša: če obstaja in če ima svoje potrebe, se postavlja vprašanje, kaj naj človek v življenju najprej išče, za kaj naj si najbolj prizadeva. Za potrebe telesa ali za potrebe duše? Marx je zaključil, da mora človek najprej jesti, piti, se oblačiti, stanovati… . To je materializem, ki v življenju postavlja telesne potrebe na prvo mesto (in ki tudi označuje našo dobo!), vendar, če sledimo besedam evangelija, materializem ni prava pot, Jezus tam namreč naroča, naj »najprej iščemo nebeško kraljestvo« (torej tisto, kar potrebuje duša!). In Jezus tudi pove, da v to kraljestvo vstopa tisti, ki spolni voljo Boga. Da bi jo lahko spolnili, jo moramo seveda najprej spoznati, iz česar sledi, da iskati nebeško kraljestvo (Boga) pomeni iskati voljo Boga. To bi moralo biti v življenju človeka prvo. A iz tega sledi še nekaj. Prej smo ugotovili, da odločanje človeka pri njegovem delovanju v svetu močno pogojuje dogajanje sveta, vendar pa njegove odločitve močno določajo tudi cilji, ki jih hoče dosegati s svojim delovanjem. In ugotovili smo tudi, da dogajanje sveta lahko zares in v celoti pozna le Bog (Duh) in zato resnico o njem lahko človek spoznava edino s pomočjo Duha. Še toliko bolj je zato za človeka skrivnost volja Boga, se pravi: kaj On želi od človeka – da naredi zanj, kje in kako naj mu torej služi. To je zato spet mogoče spoznavati samo s pomočjo Duha.
Delovanje za Boga sredi dogajanja sveta: to je mogoče in nujno samo na potovanju skozi čas (iz preteklosti skozi sedanjost proti prihodnosti) in pri hoji skozi konkretne dogodke sveta. In to služenje se dogaja (to sledi tako iz evangelija kot iz knjig RŽVB) pri hoji za Kristusom (za Besedo!), ki hodi pred človekom tako, da gre v njegovo prihodnost – s svojimi načrti za to prihodnost. Ta pot je nujno iz (prihodnjih) dogodkov človekovega življenja, se pravi, Beseda (ki je tudi Pot, ker človeku kaže pot!) kaže človeku pot, ki je še pred njim, tako, da mu kaže svoje načrte. Kaže tako, da mu daje znamenja, in ta znamenja so (zopet) videnja – načrte za konkretne (prihodnje) dogodke lahko vidimo edino v njih! S tem smo spet pri odločanju s pomočjo Duha. Iz vsega pa sledi, da je odločanje zgolj z razumom tako rekoč nujno in vedno zmotno, napačno in zato lahko celo nevarno – ker s tem ne moremo spoznati dogajanje sveta in še manj voljo Boga.
Našo dobo označuje hitro in zapleteno življenje s tehniko in nered, sredi katerega živimo, pogoji odločanja so težji, ker se resnica o stvareh, dogodkih, ljudeh še nikoli ni tako skrivala in izmikala, zato te razmere kličejo k neki novi, naprednejši, zrelejši poti do resnice o vsem tem. So pa tudi hude ovire na tej poti – ker našo dobo označujeta tudi racionalizem in materializem. Racionalizem povzroča ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha, in tudi otežuje razumevanje jezika Duha (jezik videnj je seveda tudi jezi Duha!) – če naj bi nekaj uporabili v življenju, moramo tisto vsaj delno razumeti. In hoja za besedo zahteva sprejemanje križa in odpoved materializmu. Racionalizem in materializem sta nas nadalje močno pozunanjila (danes je ta pozunanjenost prignana že do absurda!), medtem ko je »absolutno zgoraj« nekaj, kar se dogaja na področju duše, se pravi naše notranjosti.
Beseda, ki prihaja od zgoraj in po Duhu v duše ljudi in ki se nam na življenjsko pot podarja kot svetilka, torej sveti na dva načina: da nam razodeva resnico o dogodkih sveta, skozi katere hodimo, in da nam kaže pot – nam nakazuje smer, v katero naj krenemo. Edino na ta način je mogoče priti do neke gotovosti: glede resnice o dogodkih (ljudeh, stvareh…) sveta, glede poti, po kateri hodimo. Vendar pa je prihajanje Besede dar (milost), ne moremo izsiliti niti njenega prihoda niti sami vplivati na vsebino tistega, kar nam razkriva. Oziroma: na nek način in delno lahko vplivamo na to, v knjigi RŽVB namreč piše, da nam bo Duh naklanjal Modrost (Besedo) v izobilju, če bomo svoje noge naravnali na Stezo Kreposti, se pravi na pot hoje za Besedo. Pot hoje za Kristusom se nam tako pokaže tudi kot pot do resnice o dogajanju sveta!
