Piše: Franc Bešter
Dobro je, da se nekoliko uravnoteži neravnovesje politične moči v evropskem parlamentu. Politična moč: ljudi (volivce v parlament) bi po mojem morali bolje seznaniti tudi s tem, koliko moči ta institut EU sploh ima, če ta parlament sploh ni zakonodajno telo, namesto da smo jih pred temi volitvami obremenjevali z razpravami o treh referendumih. Da, mislim, da večina ljudi nima kaj dosti pojma o tem, katere so institucije EU, kako delujejo (v medsebojni odvisnosti) in kakšne so njihove pristojnosti.
Ta zasuk Evrope v desno na zadnjih volitvah seveda za večino ni bilo presenečenje, znani so tudi glavni vzroki zanj, da gre namreč za nelagodno počutje ljudi ob problemih z migranti, ki so vedno hujši zlasti v večjih mestih in prestolnicah, in ljudje pričakujejo, da bodo desne stranke do te problematike zavzele drugačen, za narod bolj zdrav odnos. Narod: znano je tudi, da so levo-liberalne politične elite, skupaj z globalisti in kulturnimi marksisti migrantom na široko odprli vrata, kar pa narode Evrope najbolj ogroža – njihovo identiteto, kulture, jezike… .
A oni ravno to hočejo: odpraviti narode, Evropo čim bolj poenotiti, gre za boj za Oblast, kajti vsaki totalitarni oblasti so razlike moteče. Mislim pa, da so bili v tem dokaj kratkovidni: ali niso računali s tem, da bodo problemi z migranti slej ko prej povzročili odpor pri mnogih Evropejcih, kar se bo pokazalo tudi na volitvah? Vzpon evropske desnice, pojav celo skrajno desnih strank.
Skrajno desno: opazil sem, da današnji levičarji, ki se vedno nazivajo z »levosredinskimi«, vse, kar je desno od njih in kar niso oni, navadno označijo za »skrajno desno«, jasno, zakaj: zaradi nekega zgodovinskega spomina, ko so skrajni desničarji (fašisti, nacisti) odigrali zelo negativno vlogo, in s tem današnje desničarje ožigosajo za negativce, morda celo zelo nevarne, s tem hočejo politično diskreditirati celotno desnico, čeprav pri njej navadno ne gre za radikalne ideje, le za drug odnos do naroda, nacionalne države, kulture in tradicije.
V Evropi se utegneta oblikovati dva tabora: tisti, ki bodo vse to, kar je evropski človek ustvarjal tisoč let, hoteli ohraniti, in tisti, ki bi to najraje odpravili, žrtvovali na oltarju globalizma.
