Piše: Franc Bešter
V tem članku nameravam napisati par besed o novoveškem mitu neomejenosti, ki ga bo nujno treba preseči, ker je odraz neke ne-zrelosti. Sicer nas pa določene okoliščine že nekaj časa prisiljujejo, da se treznimo in počasi postavljamo na realna tla.
V čem je ta mit? Predvsem gre za mit neomejenega napredka, ker je duh moderne dobe duh materializma, s tem večina misli materialistični napredek: večanje materialnih (telesnih, zemeljskih) udobnosti in stalna gospodarska rast, ki naj vse to zagotovi, to rast naj med drugim omogočajo vedno novi tehnični izumi, ki naj jih omogoči stalen napredek (razvoj) empiričnih znanosti. Ni težko prepoznati, da je v ozadju vere v neomejen napredek te Znanosti vera v neomejene možnosti človekovega razuma, kar kaže na racionalizem te dobe: le-ta postavlja razum na prvo mesto (v srcu), razum s tem postane Razum, ki ne prizna svoje omejenosti (s tem ne bi bil več božanski!) in s tem tudi ne omejenih možnosti neke Znanosti, ki jo je ta Razum ustvaril. S tem se bo tudi tehnika (hčerka Znanosti) lahko razvijala nekam v nedogled, s tem pa je tudi stalen ekonomski razvoj zagotovljen. In priznati si moramo: še par desetletij nazaj, sredi prejšnjega stoletja, ko je bil znanstveno-tehnični razvoj (in uporaba le-tega v industriji) na višku, so mnogi verjeli, da bo ta »napredek« rešil vse naše probleme, in obnašali smo se, kot da je tudi svet ne-omejen, se pravi, da ga lahko ne-omejeno nekaznovano izčrpavamo in onesnažujemo.
Sicer so se že takrat oglašali posamezniki, ki so svarili, da tako ne bo šlo v nedogled, a to je bil bolj glas vpijočih v puščavi. Takrat nas namreč problemi s surovinami in energijo in okoljski problemi še skoraj nič niso pritiskali. Danes nas že. A ekonomska konjunktura je začela upadati tudi iz drugih razlogov: zaradi konkurence drugih držav, ki so tudi dobile tehniko. Vse to so vzroki za pojavljanje revščine tudi na »bogatem« Zahodu (majhne plače in pokojnine, brezposelnost…).
Je pa še en vzrok: velikih izumov ni več, danes govorimo le še o inovacijah (izboljševanje v principu že dolgo znanih stvari), kar kaže na nek zastoj, krizo tudi na področju napredka empiričnih znanosti, kaže se, da njihova spoznavna metoda nikakor ni vsemogočna, naletela je na meje, s tem pa se postavlja pod vprašaj tudi novoveški racionalizem: Razum ni vsemogočen, je tudi omejen. Vendar pa nekateri še vedno verjamejo, da bo to omejenost pomagala preseči umetna inteligenca, vedno zmogljivejši (npr. kvantni) računalniki. Zmota: stroj nikoli ne bo kot organ, organizem, možgani.
Vendar, upam si trditi, da je bil ta novoveški racionalizem – postavljanje Razuma na prvo mesto (v duši, srcu, na mesto, ki pripada Bogu) eden od vzrokov za današnjo okoljsko krizo. S tem namreč tudi človek kot nosilec »božanskega Razuma« postane božanski, se začne imeti za nekakšnega boga ali vsaj nad-človeka, s tem tudi za neomejenega gospodarja nad svetom, nad naravo (za njenega lastnika) in v skladu ns tem začne z njo tudi tako ravnati, jo brezobzirno izkoriščati. V ozadju tega je seveda tudi človeški pohlep, ki ne pozna meja, in s takšno naravnanostjo se je človek vrgel na naravo z moderno tehniko, in posledice so tukaj. Kriv je seveda tudi sistem, kapitalizem, ta deluje, dokler je gospodarska rast, za kar pa je treba vedno več proizvajati in trošiti, kar povzroča prekomerno izčrpavanje in onesnaževanje narave. Znotraj sistema bo zato treba začeti delovati na nek bistveno drugačen način. Za kaj takega pa se moramo najprej strezniti in stopiti na realna tla: priznati omejenost sveta in njegovih virov. Priznati pa tudi lastno omejenost: omejenost razuma in njegovih dosežkov, moderne znanosti in tehnike, vse to ni vsemogočno in nikoli ne bo.
