Piše: mag. Mirko Macher
Govorim predvsem o Zgornjekranjski deželi (Ober Krain) alias Gorenjski, kateri so zgodovinski naziv odvzeli slovanski dogmatiki, katerih politični eksponenti so mnogi sazujevski indoktrinanti in njihovi idejni potomci kot so, kdo drug, Milan Kučan, Danilo Türk, … v to vrsto se postavlja mladoslovenka Pirčeva alias ruska babuška in ostalo boljševistično sorodstvo.
Sedaj, ko se pripravlja poplava partizanskih proslav, predvsem v gorenjskem koncu, kjer se je najbolj srdito slovenski narod uprl italijanski in nemški okupaciji, je potrebno opozoriti na povojne politične dobičkarje ’41-’45, in ideološke srbo-ruso profile, ki si obetajo politične zmage naslavljati pred oznojenimi in pijanimi zastavonošami ’45 in pred slovenskim parlamentom, ki je še edini preostali spomenik osamosvojitvene vojne ’91. Da bi le zadajali nizke udarce in odpirali rane prizadetim potomcem.
Dr. Jože Pučnik se obrača v grobu.
Poglejte si jih, in jih analizirajte, kdo so ti, ki bodo v prvih vrstah teh novodobnih rdečih procesij. Še najmanj jih bo iz Gorij in Bohinja, kjer so pod streli okupatorja padali prvoborci, cele vasi so bile predane uporu, gorele so vasi, preostanek preživelih pa je šel na večna pota v krematorije, na prisilno delo, v izseljeništvo, … tam ima vsak hiša prvoborca, … – teh ne bo, ali zelo malo ali nič. Zelo malo bo tam potomcev jeseniških delavcev in intelektualcev, ki so izkrvaveli privezani na kolih od Hrušice, Begunj, Žirovnice, Lancovega, … pod streli Himmlerjevih gestapovskih eksekutorjev ali pa so jih kar na domovih obiskovali monarhistični črnorokci, četniški krvosesi in morilci.
Tudi državljanska vojna se je bila med belogardisti, domobranci in črnorokci (četniškimi monarhisti) ter komunisti – alias vosovci (VOS = Varnostno obveščevalna služba). Pravi uporniki, prvoborci niso dočakali konca vojne, če pa že, niso imeli nobene besede.
Tedaj je bila Gorenjska v Tretjem rajhu, od 6. aprila 1941 – 10. maja 1945, tega se skorajda ne zavedamo oziroma je bilo zamolčano, v nobenem učbeniku se ne omenja. Bila je Hitlerjeva država, Gorenjska pa del te nacistične tvorbe, v katere armado so novačili mlade kranjske fante. Itak svojci nismo doslej dobili niti simboličnega zadoščenja za to žrtev staršev, niti od Nemčije, Italije, kaj šele nam drage domovine Slovenije. Naši očetje so krvaveli vse do ruskih bojišč, in tam …. Ne, ne reklamiram svoje trilogije Upor v Tretjem rajhu, po stricu Martinu Prešernu, ker itak v Sloveniji ni denarja za njen izid.
Ob koncu vojne, na večer 10. maja 1945, je v osvobojeno, popolnoma izpraznjeno srednjeveško mesto iz 16. stoletja, v Radovljico (danes ponižano mesto na nivo večje vasi), prijahal na konju moj slavni stric Martin Prešern (avtor trilogije UTR), povojni funkcionar, Titov adjutant v vili na Bledu, še prej fabrški kurjač, nemški uslužbenec na davkariji, rjavosrajčnik, gošar, medvojni politkomisar, obveščevalec, vosovec, …po pričevanju …
Partizanstva na Gorenjskem ni bilo. V času Tretjega rajha so bili Gorenjci zaposleni, zaposlenost je bila 100 %, ljudje niso bili lačni. Pa vendar, upornost in ponos Gorenjcev, vzgojenih v sokolskih društvih (dekliških in deških) od svojih očetov in dedov izbrušenih v svetovni vojni (1914-1918), nista dovolila ponemčevanja. Od nekdaj ne!!! Dokaj njih se je oborožilo z orožjem pobegle jugoslovanske armade, ki se je predala brez boja in bežala proti jugu kraljevine (kapitulacija monarhičnega Beograda na Dunaju, marec 1941), in odšel v gošo.
Dovolj?
Na Gorenjskem so bili gošarji, partizanov niso poznali, dokler niso prišli Stalinovi propagandisti, ki so širili boljševizem med delavstvom z razpečavanjem rdečih brošur. Vprašajte vzornega učenca, Milana Kučana, npr. na proslavi v Dražgošah, kamor bi mu osebno, kot zaprisežen Oberkrajnar prepovedal dostop, saj je njegovo poslanstvo – zganjanje panboljševizma, vredno le najbolj zavrženega sleditelja stalinizma Putina.
No, partizanstvo se je najprej prijelo v Beli krajini, kjer je kraljeval slavni Ivan Maček-Matija, avnojevec, obkrožen z ruskimi akademiki in pokorjenimi sledilci, da sploh ne omenjam komandanta Staneta, ki so ga izstrelili, baje poskusno, v nebesa (črni humor: a slava pogumnemu špancu), vse do spolne obsedenke Zdenke Kidrićeve etc.
Pa danes? Zgodovina se ponavlja kot farsa, osamosvojitelji nimajo nobene besede. Še več, JJ-ja vlačijo po sodiščih in ga zapirajo, parlamentarizem in demokracije je le še na papirju. Komunizem je oživel! Tranzicija slovenskega naroda se je ustavila koncem osemdesetih prejšnjega stoletja. V špice kolesja se je zapletel rdeči škrat, …
Priložnosti se kar ponujajo, a ne Milan? Leto za letom, da se bolj prime, kako priročno: Ruska kapel’ca – morda zopet z Borisom in letalsko-tankovsko parado, še prej Dražgoše z Danilom Türkom, baje slo-ozeenovskim ministrskim pribočnikom in lobistom, … in še prej Osankarica z Natašo; bomo videli, kje vse se bo pojavljal ta rdeči škrat s svojimi palčki, … morda pride celo zopet v Kočevje, sedaj, ko so zopet revolucijsko zagreti, morda bodo tokrat palčki pomagali kopati kosti …, kdo ve. Šola opranega mozga je popolna, a ne Milan? Sedaj je potrebna le še cementacija otroških glav, npr. malih lukcev, grizljajočih nohtke, … da boš, rdeči škrat, postal večen.
Itak da ne! Še živimo s spominom na slavne prednike.
Če začnem pri svojih slavnih sorodniki iz preteklega stoletja, saj še slavnejše Prešernovo sorodstvo sega pregloboko. Naj začnem pri najstarejšem, pri dedu Martinu Prešernu (1888-1949), borcu za severno mejo, grajskemu vrtnarju, vrtnarskemu nacionalizirancu, očetu spomeničarja Franca Prešerna (1914-1944, Spomenica …, 1950, št. 221367), in nadaljujem pri moji materi Antoniji Prešern, por. Macher, vrtnarice, medvojne gestapovske zapornice (Prescheren Antonia v Radovljici, na Brezjah, v Begunjah, zaporniška številka 8035), matere sedmih otrok, vdove po možu Cirilu Macherju, umorjenem leta 1957 s strani rdečih, in s stricem Martinom Prešernom (1912-1985), politkomisarjem in vosovcem, povojnem funkcionarjem, … – z mojim očetom Cirilom Macher-jem, vrtnarskem mojstrom, nemškim mobilizirancem, diverzantom iz nemške armade in borcem Kokrškega odreda ter odlikovancem NOV z medaljo ZA HRABROST.
Na Gorenjskem je fama o hrabrih partizanih prišla iz Maček-Kidrič- Kardelj-evega gnezda rdečih ptičev, nekje v Polhograjskih Dolomitih, kamor so pobegnili po italijanski ofenzivi leta 1942.
Do osvoboditve, morda nekaj mesec prej, so bili uporniki na Gorenjskem imenovani gošarji, ker so preživeli trpljenje v gozdu in v zemljankah Jelovice, pod krošnjami smrek Pokljuke, Karavank, … če niso prej pomrli. Partizanske titovke jim je sešila begunjska aktivistka Katarina Šenk – Tetka, ki je zastavila gestapu besedo, da naj se predajo po vojaško … No, po vojaško so nato pospravili do zadnjega, čeprav bi si zaslužili vsaj sojenje za svoje zločine, tako bi danes vedeli kaj več …
Milan, prosim te, ne hodi več na Gorenjsko drezat krvavečih ran upornih Kranjcev!
Potomci teh upornikov na Gorenjskem ne trpimo tvoje zlagane patetike. Pusti žrtve pri miru, v spominu svojcev, ki najbolj vemo, kaj je izgubiti svojca, v mojem primeru strica, ki je bil zgled slavnim Avsenikom, saj je njegova bepina po oberkrajn’rsko zvenela in pela Pr’ Jožovcu ter spremljala na ples ob marsikateri poroki, ko jo je Franci raztegoval na fantovš’nah pred ženitvami, ob igranju podoknic dekletom, solznim a ponosnim staršem fantinov ob štel’ngi in objokanim ob odhodih fantov v vojsko ali bognedaj na vojno …ja, tudi pred odprto jamo … in še in še je bilo priložnosti za veselje in žalost …
Za več sem vedno pripravljen na odprt razgovor.
Mag. Mirko Macher, z.r.
Radovljica, Most na Soči
