Piše: Mag. Mirko Macher
Običajno izhajam iz sebe, torej ne posplošujem. Če je le možno sem kritičen do vplivnih ljudi, ki so le vplivni za svojo korist, čeravno posredno živijo na mojem računu. Kot da vseh stroškov še ni dovolj, saj sem le penzionist z 41 leti delovne dobe, preko 25 let v osebnih zasebnih podjetjih, ki so zaposlovala na tisoče ljudi, za današnjih 700 + nekaj evrov drobiža penzije. Okej, pa kaj, itak smo šli v bankrot.
Glede na to, da sem odgovoren do sebe in svoje družine, torej žene, s katero živiva skupaj že 43 let, se kot hudič križa bojim C-19. Bog ne daj še te nesreče, da ne grem v leto ’45, ko je M OF Radovljica razlastninila mojega deda, in leto ’57, ko so radovljiški komunisti dokončno obračunali z mojim očetom, ki ga pogrešam od tretjega leta starosti.
Prebijam se skozi življenje in živim. Lahko rečem, da sem preživel prelepo mladost, v bedi in stigmatizaciji od malih nog, ponižan in odrinjen od družbe. Zakaj prelepo mladost, ker so jo slovenski boljševiki, nam mladim in zavrženim, risali kot ideal vsega lepega, kar je v Jugi in na tem planetu sploh možno videti in doživeti.
Ja, da ne pozabim, letos sva se z ženo preventivno odpravila na dopust, seveda na Janševe bone v madžarske, pardon Prekmurske toplice, da se naužijeva D-vitamina, tudi lačna nisva bila, saj nama je sin posodil svoje neporabljene – Janševe bone. Uspelo nama je, na kar sva zelo ponosna. Čofotala sva po bazenu gor in dol cela dva dneva.
Juhuuhu!
Da brez morja ne bi šlo, je žena dala idejo, da greva v Ankaran, natančneje na Debeli rtič, namakat noge in loviti D-vitamin. No, ker je bil lep dan, sva se ustavila nekaj kilometrov pred slovensko mejo, v Mugglii, ja, po naše, v Miljah pri Trstu. Čudovit enodnevni izlet, s kopanjem in lovljenjem D-vitamina. Vse zastonj, razen goriva v lizing citroenu. No, žena si je v Ankaranu privoščila krožnik sveže zelenjavne solate, jaz pa pizzo margarito in kozarec piva.
Naj PV-ja kaj vprašam? Ne ne, vse odgovore že poznam: megla na Jadranu, jahtica, hlajeni šampanjec, jastog, D-vitaminčki, …. čudoviti pogledi na mlade obline in neskončno uživanje …
Žena pravi, bilo je lepo, še bova šla v Milje, pardon v Mugglio, samo ne veva še, katerega leta bo to, če sploh bo. Vsega pa vseeno ne povem.
Mag. Mirko Macher, Most na Soči
