Piše: Tone Jakše
Nekateri pravijo, da Slovenci počasi izumiramo, tako kot vsi manjši narodi na tem planetu, drugi spet, da ni nujno. Da ima slovenski narod dovolj globoke korenine, razraščene v zamejstvu in izseljenstvu, ter v gospodarstvu, politiki, kulturi in jeziku doma, zato da ni vzroka za taka razmišljanja. Pa vendar, bojazen obstaja, bolj ko se razplamtevajo strasti v vse bolj razgreti volilni kampanji, in bolj ko se bližajo krščanski prazniki miru in odrešenja. Človeku nenehno prihaja na um grafit, ki se je pred leti pojavil med nami z grozljivim sporočilom: „Kristjani! Klali smo vas in še vas bomo klali!“ Pa tiste lutke, viseče z mostu v Mariboru!
Tudi podoba sveta okoli nas ne vliva dosti optimiza. Prizori trpljenja, razdejanja in smrti v od nas ne fizično niti duhovno tako oddaljeni Ukrajini so alarmantni.
Pa vendar, upanje obstaja! Dovolj sem star, da se spominjam časa pomanjkanja po drugi svetovni vojni, vdov in mater s črnimi rutami in moških z invalidnimi udi. Spominjam se tudi slovenske osamosvojitve, okrepljenega otroškega vrišča okoli osemdesetih let prejšnjega stoletja, pa ponovnega otroškega vrišča, ko je nastopila Janševa vlada v prvem desetletju tega tisočletja in je Slovenija postala članica EU in Nata. Statistike rojstev nisem šel preverjat, ravnam se po občutkih. Tisti, ki bodo hoteli moje občutke ovreči, bodo že poiskali verodostojne podatke. Jaz pa svoje občutke razvijam še naprej: zadnji dve leti imamo spet Janševo vlado in spet se mi zdi, da je na pločnikih več otroških vozičkov. Imam za to podporo v statistiki ali me občutki varajo? Morda pa bi kazalo to preveriti še pred volitvami!
Tone Jakše, Novo mesto
