Piše: mag. Mirko Macher
To pisanje je namenjeno Milanu Kučanu, ki trdovratno molči na vsa pisanja, ki sem mu jih namenil in mu jih bom tudi v prihodnje. Da je bil prvotni namen pisanja iskren, priča eno od doslej neobjavljenih pisem (1/6), ki ga objavljam v nadaljevanju.
Zakaj sem se opredelil za podporo Janezu Janši, predsedniku SDS, in ne Milanu Kučanu, ki v politiki ni ne tič ne miš, … – pa vendarle s svojo odkrito, a hkrati podtalno, dejavnostjo usodno vpliva na razvoj sodobne Slovenije? Ta dvojnost, je značilna za žonglerje z ljudskimi usodami, kar si se naučil in obvladaš, vsaj misliš tako. Vsak, celo jaz, mag. Mirko Macher, človek omejenega uma, pa lahko vidim in slišim, kaj se v Sloveniji resnično dogaja že vsaj od ’45. leta dalje, čeravno se je predpriprava za napad na slovensko suverenost začela že ob uveljavljanju režima agenture Ujedinje ili smrt, za časa Petra I. in njegovega sina Aleksandra I. Tudi Tito je bil ruski eksponent, eksponent ruskega hegemonizma, ki se tega dolgo ni zavedal, ko pa se je osvestil ali nehal sprenevedati, je postal verni učenec Stalina.
Spoštovani tov. Milan!
Če se ne zavedaš svoje izpostavljenosti do slovenskega naroda, potem si v bistvu janičar, in je Tvoj sultan Putin. V tem primeru Ti je lahko marsikaj oproščeno. No, le Bog odpušča! Če pa se zavedaš in k sultanu hodiš po ukaze, deluješ zavestno proti lastnemu narodu, potem si narodni izdajalec in zločinec! Zato zahtevam odgovore na Tebe naslovljena vprašanja.
Po tovariško te bom še naprej tikal. Kot veva, sva oba zelo zgodaj ostala brez očeta, siroti stari 3-4 leta. Torej, kot vem, si Ti izgubil očeta v Rusiji. Verjetno je zadostovalo, da so Ti kasneje rekli, da je tvoj oče padel v borbi proti nacizmu. Morda je celo res, statistično pa je večja verjetnost, da je bil žrtev stalinističnih čistk, v katerih je bilo ubitih več milijonov ruskih domoljubov, če ne štejemo mednje znatno število udeležencev mednarodnih, tudi srbskih, brigad, v katerih so posamezniki videli in vedeli preveč … Logično in matematično! Resnico lahko poznaš, ali pa v to verjameš …
Moja usoda je bila že delno obelodanjena, v tem pismu jo le nekoliko poglabljam. Torej, oba sva postala siroti, Ti v Srbiji, jaz v Sloveniji. Oba, sva šla v partijo, Ti verjetno navdušen in z veseljem, ambiciozno. Svojih mentorjev nisi razočaral. Jaz se nisem sprijaznil s pripovedjo o vzroku smrti očeta, in sem dvomil, zato bi mi partija lahko dala odgovore. Raziskava je pokazala, da se nisem motil. Žal! Oba sva morala obiskovati partijski seminar iz marksizma, in oba sva verjela, kar so nama predavali o dialektičnem materializmu …. bla, bla, bla …
Ti še verjameš v te zgodbe? Morda, Ti veš. Večja verjetnost je, zopet statistična, da te je obsedel mencingerjev materializem v bankovcih, v zlatih palicah, v ekstravaganci, ki si jo lahko privoščiš na račun okradenega ljudstva. Tudi če ne boš odgovarjal pred ljudstvom, boš temu ljudstvu ostal večni dolžnik. Sam najbolje veš, kako je vladati v imenu ljudstva in imeti čisto vest!!!
Najina pot se je razšla tedaj, ko si partiji prodal svojo janičarsko dušo in telo. Verjetno z opranimi možgani še dandanes shodiš naokrog, brez empatije do slovenstva, glede na izražanje intimnih želja pred osamosvojitvijo … Pa pustiva spomine in travme. Tvoja predosamosvojitvena pot se je končala z zamrznitvijo partijske knjižice, o tem se pogovarjava oziroma teče monolog. V redu, če bi pri tem ostalo. Pa ni! Mišljeno in izrečeno neiskreno, se je tako tudi izkazalo. Laž! Tvoje partijska pot in komunistično poslanstvo ter zavezanost Rusiji, za katero je izkrvavel Tvoj oče, se je sedaj, po osamosvojitvi, šele resno začela. Koliko je vredno življenje Rusa, ki se bori za svojega zblojenega gospodarja v Kremlju, lahko ugotavljaš s preštevanjem padlih in ubitih na širnih poljanah Ukrajine … Zelo dvomim, da Te to sploh zanima, saj si srepo zazrt v podobo Tvojega vzvišenega carja in dobrote rdečih brigad in dialektičnega materializma.
Preveč drezam? Tudi mene prebada do kosti, ko se sprašujem o marsičem, tudi o poslednjih beseda očeta, ko je odhajal od doma, in ko sem v naročju matere mahal za njim. »Če me ne bo, me ne čakaj!« so bile zadnje besede namenjene materi z menoj v naročju. Danes sem star 68 let, pa ga še vedno čakam …
Odločil si se, kot si se odločil, namen pa je bil: ohranjati staro politično moč in ustvarjati novo Jugo-slovenijo, … Ni se izšlo, ali pa?! Še vedno upaš in sploh ne odnehaš s tem partijskim prostozidarstvom. Še več, tvojo janičarsko politično šolo, kot mentor in inštruktor, prenašaš na jaše, nike, teje, roberte, lukce, … No, predolga je vrsta zavednih jugo-slovenskih sledilcev iz vrst bivših tovarišev in ptičev vseh vrst, da bi našteval naprej.
Je tudi to dovolj, da se ve? Ne, ni!
Moja pot je bila drugačna, sem sin mobiliziranca v armado Tretjega rajha, in diverzanta iz Hitlerjeve armade. Vemo kakšna je bila cena za nelojalnosti armadi, če pobeg ni uspel: Marsch nach Graz zur Enthauptung!).
No, v Kokrškem odredu, kamor je oče prebegnil preko Karavank, in v katerem je bil med karavanškimi partizani odlikovan z medaljo za hrabrost, je dočakal osvoboditev. Ja, osvoboditev! v kurzivi.
Sam sem kmalu spoznal to partijsko igro in tudi občutil posledice. Nič pretresljivega v primerjavi s tistim, kar me danes resnično in vedno znova pretresa. Šok Resnice o pobojih sem doživel zelo pozno, ob odkritju žrtev Barbarinega rova, in kasnejših odkritij, …Kakšno sprenevedanje in zastrašujoči molk partijskih odgovornežev v odnosu do slovenskega ljudstva. Ta vprašanja in zamolčani odgovori, sprenevedanje in norčevanje iz lastnega naroda: o teh drugorazrednih temah, o množičnih pobojih, konfiskacijah, montiranih procesih proti opozicijskim liderjem in drugimi pogromi, ki kar ne pojenjajo: stalni sodni procesi proti JJ-ju, slavljenje povojnih zločincev, certifikatska nacionalizacija, cinizmi vseh vrst, ki vsakodnevno vznikajo od ne vem kod, od zaslužnih novoslovenskih elit? – Ne! od Jaša, Nike, Tanje, Luka, …, ki se jim niti ne sanja kaj je res, kaj je pretekla in današnja realnost, z napolnjenimi možgani od ideologov zlobe, rdečih hudičev in škratov vseh vrst …
Neobjavljeno 6. pismo, javno objavljam!
POSKUS POMIRITVE NARODA (šestič in upam zadnjič.), Lesce, 5/3-14
Spoštovana gospoda, Milan Kučan in Janez Janša!
Vama je skupno to, kar je bil temeljni atribut v času samoupravljanja temelječega na ultra komunizmu, to je ignoranca. Če je potrebna popolna neodzivnost do človeka, ki govori iz domoljubja in v dobri veri za možnost izboljšanja medsebojnega človeškega odnosa, to počneta na opisan način, ki ga demonstrirata Vidva v odnosu do mene, z ignoranco. To je moja diagnoza Vajinega samoljubja in domišljavosti o lastni popolnosti. Zakaj neodzivnost? Iz preprostega razloga, ker sta sama sebi dovolj, menita: ‘ Midva sva center medijskega zanimanja in to nama popolnoma ustreza. Kdo si vsiljivec, ki kališ najin mir in nama soliš pamet? Utihni že!’
Tudi sam sem član ZKS- Zveze komunistov Slovenije (sam se nisem javno, niti drugače distanciral od te organizacije, nisem zamrznil partijske knjižice, niti me ni nihče pozval k temu, niti nisem javno izstopil in se članstva sramoval). Na začetku sem bil začuden, da me kot mladega železarja niso povabili v njo, niti v JNA mi niso dali možnosti, da bi se včlanil; mene pa je tako zanimala ta organizacija, predvsem me je zanimalo: kaj v njej je tako negativno vplivalo na mojega očeta, ki je leta 1950 iz nje izstopil, leta 1957 pa je bil zverinsko pretepen, zaradi česar je po dvanajstih urah umrl v jeseniški bolnišnici (v kurzivi: popravek, dopolnitev avtorja).
Mati je postala vdova, pet otrok (1-7 let) pa so ostali sirote brez očeta.
Ja, prav raziskovalno me je zanimalo, kaj počnejo v njej (v partiji), in kasneje se mi je končno uresničila želja: sprejeli so me v ZKS. No bil sem tudi grajan v njej in sploh sem marsikaj videl in doživel, resnici na ljubo, nič tragičnega niti nič spodbudnega. Resnici na ljubo tudi to, prvo službo mi je na posredovanje mame ‘zrihtal’ Tonček Dežman, narodni heroj. Ja, hvala mu!
Torej, morda, ko smo že pri ‘partiji’, vprašanje za gospoda Milana Kučana: Kaj se je zgodilo s premoženjem ZKS, nepremičninami, našimi članarinami; res sem na partijskem (bilo je 1988 leta, tako vsaj mislim), na vprašanje mojega mentorja in učitelja Naceta Pavlina, kako naprej, dejal: Pa bodimo ‘prenovljena stranka’. Kje so že tisti časi, toda: Kam so se razbežali moji sekretarji? Naj mi pojasnijo kaj o zapuščini in dediščini …
Moji predniki po mamini strani (Prešernova veja) so bili naprednjaki – ‘sokoli’, moj praded Martin Prešern (1861) je bil ustanovitelj SPD (slovenskega planinskega društva, hranim sliko med t.i. ‘piparji’ iz leta 1896), javno manj znan gornik, bil je tudi grajski vrtnar (grad Bled), ded Martin Prešern (1888) je bil gorski strelec A-O armadi (od Krima, Dolomitov do Soške doline), udeleženec bojev za severno mejo pod poveljstvom stotnika Martinčiča, bil je tudi vrhunski vrtnar na gradu grofa Giacoma Ceconi v Pielungu pri Tolmezzo v Italiji; oče štirih otrok, tam sta se rodila dva sinova, oba vrtnarja, Martin Prešern (1912) in brat Franci Prešern (1914-1944, spomeničar NOV), od leta 1926 je imel v Radovljici lastno vrtnarijo, ki pa so mu jo leta 1945 nacionalizirali tedanji povojni oblastniki, kasneje je bil rojen še Milan Prešern (1916) in nazadnje še moja mati Antonija Prešeren (1919). Stric Martin Prešern (1912) je bil upornik v Tretjem rajhu, kot mnogo drugih domoljubov, ki so se uprli nemškim zavojevalcem, bil je politkomisar v Kokrškem odredu in povojni funkcionar na Bledu, Radovljici in Kranju.
Spoštovana,
Zakaj Vama to pripovedujem? Ker želim, da se zavemo svoje majhnosti, svoje nepomembnosti v dolgotrajnem razvoju hotenja po svobodi in samostojnosti. Sprašujem Vaju, kdo mislita da sta Vidva, in s kakšno pravico vse pridobitve domoljubnih prednamcev postavljata na kocko? Ja, tovariša, kamerada, gospoda kar koli se že imenujeta in si mislita o sebi. Sta človeka, ki sta imela čast biti v določenem zgodovinskem trenutku pomembno udeležena pri največjemu koraku slovenskega naroda. Usoda Vaju je postavila tja in zahvalita se temu dejstvu; za Vama pa je stal slovenski narod.
Danes, ko je petindvajset in več let od usodnega vrenja slovenskega naroda, od tedaj, ko končno ponosno in na glas govorimo o tem, da smo Slovenci, se Vajini pozitivni vlogi vse bolj izgubljata v močvirju egoizma in samozadovoljstva. Zgodovina še ni rekla zadnje besede o Vaju; še dolgo, upam čim dlje, ne bo. Naj bo Vajina bibliografija nadaljevanj čiste vesti, dobrih del, izkazanega domoljubja, ljubezni do vseh Slovencev in Slovenk, do vseh tistih, ki jim je mar … in nenazadnje tudi osebne katarze, ko si bosta olajšala duši tudi za dejanja, ki Vama niso (bila) v ponos. Očistita se, brez sramu in slabe vesti, saj sta le človeka; seveda pa verjamem, da za Vaju, ki sta vso slavo prenesla tudi v javno podobo, katero bodo brali in proučevali zanamci, to ne bo velik problem. Manj bo prikritih resnic, več verodostojnosti, bolj očiščena bosta v spominu novih generacij.
Spoštovana,
Življenje je sestavljanka, ni moč zavreči kar je bilo slabega in seštevati le tisto ker je lepo in dobro; vse skupaj je Vajina podoba. Še enkrat, poglejmo podobo doktor Jožeta Pučnika; bil je genij nekega trenutka, trenutka, ki ga je čutil, prepoznal in vpletel v slovensko realnost. Vedno znova poklon temu geniju, ki ga lahko postavimo med rariteto slovenskega uma vseh časov.
Človek, ki sta ga spoštovala oba, naj bo posthumni mediator, povezovalec med različnostmi neke pretekle dobe, sedanjosti in prihodnosti. On naj bo gradnik Vajinega odnosa, On, ki je za slovenski narod zasejal seme upanja in razvojne možnosti naslednjim generacijam.
