V uvodniku pomembnega ali celo najpomembnejšega slovenskega časopisa – tako najbrž sami sebe cenijo, pa zato ne objavijo odmeva bralca, nam je v avgustu njihov urednik serviral prav lepo kost za glodanje, ki jo sicer začenja z modrovanjem o eni od definicij moderne države.
Tem uvodnem odstavku ni kaj očitati in mu lahko celo pritrdimo, a kaj ko ga potem zanese, ko ob državi in njenem aparatu za zagotavljanje miru ter z uporabo svojega »nasilja« državljane rešuje pred drugimi oblikami nasilja. Tu potem piše o družbenih skupinah, ki pravico do uporabe organiziranega nasilja jemljejo v svoje roke ter nam jih našteje, citiram njegove besede: Nasilje Ku Klux Klana, revolucionarjev vseh vrst, mafijskih skupin, drhali, kavbojev, samozvanih šerifov, samoniklih oboroženih milic, oboroženih verskih formacij se od državnega nasilja razlikuje po tem, da ni omejeno z ustavo in zakoni. Tudi to bi bilo do neke mere sprejemljivo, če v nadaljevanju in tudi povsem na koncu ne bi njegovo pisanje obtičalo pri vaških stražah, kot realnem odgovoru nekaterih Belokranjcev po budnosti ob sedanjih migracijah.
O Belokranjcih on sicer ne piše direktno, piše pa o migracijah in vaških stražah. In tu smo pri jedru problema, saj ima sam pojem »vaška straža« slabšalno, negativno konotacijo, ki izvira iz napačne vzgoje, ki smo je bili deležni vsi po vrsti in nam je bila skozi napačno, izkrivljeno zgodovino »vtepena« v spomin in se tega večina še ni iznebila. Vaške straže na začetku 2. svetovne vojne po vaseh niso organizirali zaradi pobiranja koloradskega hrošča – te kampanije je oblast organizirala šele v prvih petletkah po osvoboditvi in se jih starejši še spominjamo – ampak zaradi komunističnega terorja (več in podrobneje v knjigi Črna knjiga komunizma – Mladinska knjiga 1999). Mimogrede: ko se zdaj podajamo na počitnice, nam policija svetuje, da zaprosimo nekoga, da nam prazni poštni nabiralnik, da hodi v hišo ali stanovanje, ter dviga in spušča roloje, prižiga luči ter ustvarja občutek naše prisotnosti, kar bo odvrnilo tatove za obisk in rop našega doma. Temu bi lahko rekli »medsosedska pomoč«, kar bi imelo drugačen prizvok, kot če bi temu rekli »vaška straža«, čeravno bi šlo v obeh primerih za isti vzrok.
Da so se v Beli Krajini in tudi marsikje drugje pojavile pobude o samoorganiziranju budnosti pa je razlog tudi v tem, da so postaje policije v večjih krajih, v vasicah in zaselkih jih pa ni. Če nosi pobuda o organiziranosti budnih vaških straž slabšalno konotacijo, je vzrok v tistih, ki jo tako čutijo, kot tudi avtor tega uvodnika , ki ga zaključi s prav srhljivimi mislimi, da bodo vaški stražarjii zaustavljali migrante z mitraljezi, s streljanjem v zrak in…Vaške straže, Ku Klux Klan, mafijske skupine, kavboji in drhal, vendarle ne sodijo v isto malho, če jih tja not ne vrže partija (ali ta uvodničar), ki je za vse imela en sam in isti načrt: »Smrt izdajalcem naroda !« In preprosto vprašanje vsem, ki se zdrznejo ob imenu »vaška straža«: če bi vam tatovi pobirali pridelke na vrtu, odnašali iz kleti in stanovanja in odtujevali iz avta, bi to mirno prenašali ali bi se temu uprli s sosedsko pomočjo, vaško stražo ali drugačno samopomočjo, ko dobro vemo, kako smo jo odnesli, ko so nam pokradli tovarne ob vednosti policije, pravosodja in politikov in navsezadnje medijev omenjene sorte.
Jožef Praprotnik, Jesenice
