Piše: Tiago Douwens Prats
Kraljevina Španija je nedavno izboljšala svoj ugled v EU, saj je izpustila katalonske politične zapornike, odgovorne za referendum o neodvisnosti leta 2017. V bistvu pa gre za popolno hinavščino, saj je gibanje za neodvisnost še naprej pod udarom španskega ultranacionalizma. Španija zdaj napada republikanske tarče, manjšine in raperje, kot sta Hasel in Valtronyc, ki so ju preganjali zaradi žalitve španske krone, ker sta povedala to, kar je javno znano: da je nekdanji kralj Juan Carlos tat!
V informativnem programu francoske televizije je bil objavljen pristranski naslov “odhod separatistov”. Izraz “separatistični” se v Franciji razume kot nasilen, nelegitimen in nesolidaren, ne pa kot gibanje za neodvisnost, ki se je rodilo iz instinkta za preživetje v razmerah zatiranja. Evropejci s folklorno vizijo Španije, ki temelji na kastiljsko-andaluzijskem imaginariju (bikoborbe, flamenko in plesalke na televiziji), zelo slabo razumejo Španijo, ki je tako kot Francija pred jakobinsko združitvijo, včasih nasilno in včasih ponižujočo, konglomerat različnih ljudstev! Prihaja do spora o prihodnosti večnacionalne entitete, ki jo sestavljajo narodi od vzhoda proti zahodu: Katalonija, Navara, Euskadi, Kastilja in prevzete obrobne regije, Asturija/Leon in Galicija (katere zgodovinski podaljšek je Portugalska).
Pred to dilemo jakobinska, bolj kastiljska vizija zagovarja prisilno standardizacijo s španskim jezikom (v resnici je to kastiljski jezik), tudi če to pomeni, da bodo druge kulture in jeziki izginili.
Zato Katalonci, Baski, Galičani in Asturijci branijo svojo identiteto (in celo zavračajo simbole, kot sta bikoborba in monarhija). V preteklosti so včasih sprejeli, da so Španci, ne da bi kdaj sprejeli, da so Kastilci. Prihod republikanske levice, zlasti stranke Podemos (ki je zagovarjala pluralnost), je vzbudil upanje na vključujočo rešitev. Vendar se to ni zgodilo, prav nasprotno, in delitev na popolne in nepopolne Špance se je še povečala! Nedavno je Podemos celo zagovarjal izključitev katalonskega narečja Balearskih otokov iz katalonske jezikovne skupine (kar je absurdno, razen če gre za politično motiviran predlog). Prav tako smo bili priča incidentom v Toxi (kjer je civilna garda zatrla Galičane, ki so zahtevali spoštovanje svojih krajevnih imen). Tovrstni dogodki kažejo, da se državljanska vojna v kraljestvu po Francu še ni končala.
Zanikanje tega s strani Evrope pomeni poudarjanje zgodovinske razdvojenosti države, ki je bila zgrajena na podlagi genocida in tisočev množičnih grobišč (na svetu je na drugem mestu za Kambodžo!). Če so se metode spremenile in je pot odprta demokraciji, imajo Katalonci, Baski in Galičani legitimno pravico, da preživijo kot narodi. Če je ta demokratični izhod zavrnjen, ne moremo obsojati želje po neodvisnosti manjšin, ki trpijo zaradi državljanske neenakosti!
