18.5 C
Ljubljana
ponedeljek, 4 julija, 2022

(PISMO BRALCA) Gospodarska zbornica Slovenije in tujina

Piše: Aleš Guček

Predstavnica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) je za televizijo dala ob navezavi Slovenije s Tajvanom, bivšo Formozo, izjemno podrobno razčlenjeno ekspertizo o poslovnih razmerjih Republike Slovenije z Ljudsko republiko Kitajsko. 

Ime dame sem pozabil.  V 1980-ih letih sem vodil projekt bolnišnice v Kuvajtu za Ministrstvo za javna dela, ki ga je pridobilo slovensko podjetje. Po treh obiskih Kuvajta sem se odpravil na GZS, da bi zvedel kaj več o Kuvajtu. Predstavnica GZS, ki je bila zadolžena za območje Bližnjega Vzhoda, me je vprašala, kakšna je poslovna situacija v Kuvajtu, namesto da bi mi posredovala kaj podatkov. Tedaj obvezno članstvo podjetij v GZS s članarino bi naj za protiuslugo dala gospodarske podatke o tujih državah. Namesto tega jim je bila dana odlična priložnost podjetjem, da so se izkazali na GZS in jim dajali podatke o lastni marketinški dejavnosti. Nekaj plačaš, da lahko daš. Ker smo pogodbeno sodelovali z angleškim podjetjem za ta projekt, sem pač dobil pač podatke od zbornice Združenega Kraljestva Anglije (United Kingdom, ali kratko UK).  

Krona stvarstva je bila v SFRJ, da so imela veleposlaništva po svetu ekonomske atašeje. Ti so kot Udba zahtevali, da so poslovneži morali hoditi na veleposlaništva in tam poročati o svojem delu in (ne)uspehih. Jaz seveda nisem hodil, ker je bilo veleposlaništvo v Kuvajtu odprto v času delovnega urnika kuvajtskih ministrstev in sem hodil tja, da smo opravljali pogodbeno delo. Pisal pa sem obvezna poročila, kar je spominjalo na domače naloge v šoli. Ataše za gospodarstvo Husein iz Bosne me je prijavil njegovi ekscelenci veleposlaniku Petru Kostiću, vsem v SFRJ znanemu politiku, ki ni imel dlake na jeziku. Sprejel me je izven delovnega časa. Pričakoval sem britje brez pene, a me je presenetil, ko me je takoj potikal in rekel: „Vi Avstroogrci dobro delate. Poznam tudi Tvoje delo. Mi otomani pa delamo po balkansko. Tu v Kuvajtu imam mir in pišem svoje spomine. Huseina bom že umiril. Ti delaj tako dobro še naprej.“ Nato mi je pravil svoje življenjske cvetke socialističnega sveta.   

Partijska kontinuiteta je po osamosvojitvi obdržala razen vladanja v RS vsa vitalna področja v svojih krempljih: banke, vodenje podjetij, GZS, SAZU, OKS, Društvo književnikov, univerzo, sindikate in še cel šopek drugih institucij in podjetij. Dokaz, da je temu tako, je prav meglena izjava predstavnice GZS. Na Googlu je dobiti več konkretnih podatkov, kot od GZS, katerega članstvo po dolgih borbah ni več obvezno.  

Sedaj je na slovenskih veleposlaništvih drugače. Le GZS glede na javno izjavo o Kitajski neke dame kaže o stanju na GZS. Morda pa vedo več, a je na podatkih pritisnjen žig tajno, kar je praksa, ko neke korifeje nočejo obelodaniti resnice javnosti.  

Za pomoč o poslovanju z LR Kitajsko nekaj ocvirkov za GZS. Kitajci so uradno izjemni graditelji in negujejo komunistične vrednote, katerih osnovno načelo je, naša prva skrb je človek. Na gradbiščih v tujini je ena postelja za tri delavce. Eden dela osem ur na gradbišču, eden osem ur spi v postelji, tretji pa se mora osem ur sprehajati. Tako je postelja za tri 24 ur na dan. Če menjajo rjuhe, nisem preveril. Govori se, da Kitajci sedaj najemajo Vietnamce, ki so še bolj poceni od Kitajcev. Živijo bedno življenje kot v koncentracijskih taboriščih. Le še metode Rdečih Kmerov niso uveljavljene. Res da je poslovati z nekaterimi kitajskimi podjetji lahko korektno, posebej, če za njimi stoji država. Vendar tudi tu šepa. Vlada SFRJ in LR Kitajske sta podpisali gospodarski protokol. V tem je bil tudi projekt Rastoče bolnice in programa zdravstvenih izdelkov, ki sem ga vodil. Eno leto je trajalo, da so Kitajci ugotovili, da nisem zagovornik (morda) bande četverice. Dobil sem dovoljenje, da vstopim v LR Kitajsko. A so hoteli program in projekt brezplačno, zato smo v podjetju prihranili denar za pot. Bivanje bi plačali Kitajci. Kitajci so prosili za program razvoja smučanja. Po dveh obiskih slovenskih predstavnikov, ti nočejo niti slišati o njih. Verjetno bi morali biti ponižno hvaležni, da so Kitajci nekaj želeli. O denarju niti bev ne mev.  

Mednarodni kitajski forum za šport mladine je prosil Američana Johna Allena, Nemca Gerda Falknerja, Avstrijca Hannesa Nothnagla in mene, da pripravimo vsak 20 minutni film o smučanju v naših državah za spremljajoči program k zimskim olimpijskim igram februarja letos v Pekingu. Rok so postavili včeraj. Torej zelo kratek. Vprašal sem, koliko bodo plačali. Tistih 80 evrov sem odklonil in jim podaril osem minutni film v angleščini. Za otroke vedno nekaj. Prst ni bil dovolj in so zagrabili celo roko. Še naj odgovorim na šest vprašanj o olimpijskih igrah v povezavi z mladino. Na poslani film so mi naročili, da mora biti ponovno posnet po njihovih natančnih navodilih. Predlagal sem, da pridejo njihovi vrhunski snemalci v treh dneh v Slovenijo, vendar je moj avtorski honorar vrtoglavo visok. Moj filmček pa naj uporabijo ali vržejo na olimpijski kompostnik.  

Moji prijatelji uspešno poslujejo s Tajvanom. Morda nekdo tudi s Kitajci, pa se naj oglasi, da Kitajska ne bo bav-bav. 

Aleš Guček, klerofašist iz Ljubljane

Sorodne vsebine