14.3 C
Ljubljana
četrtek, 13 junija, 2024

(PISMO BRALCA) Formule in Sveto pismo

Piše: Franc Bešter, Besnica

V zadnjih dveh člankih sem večkrat navajal besede iz Svetega pisma, ta knjiga je bila dolga stoletja temeljna knjiga kulture Zahoda. Zakaj danes ni več? Predvsem zato, ker se je v tej civilizaciji v razsvetljenstvu (18. stol.) pojavila neka resna alternativa veri in Cerkvi: moderne empirične znanosti. Gre za vzpon racionalizma.

Delajo se razni novi prevodi te »knjige vseh knjig«, pred kratkim je izšla t.i. jeruzalemska izdaja. Vprašanje pa je, če bodo ljudje s tem Sveto pismo kaj več brali, in predvsem, kaj bolj živeli iz njega – kar je v končni fazi njegov namen. Kje je vzrok? Skušam odgovoriti na to vprašanje, in tu bom izhajal iz naslednjega stavka, vzetega iz knjige RŽVB (Resnično življenje v Bogu, pogovori z Jezusom, 12 knjig, ki sem jih tudi tukaj že večkrat navajal): »Okušajte ta novi kruh (knjigRŽVB), ker je stari kvas izgubil svojo moč«.

Jezus tu Sveto pismo imenuje »stari kvas«, in tu se skriva odgovor na vprašanje, zakaj ta Knjiga nima več takega vpliva, učinka kot nekoč. Star kvas nima več moči prekvašanja! Zakaj je postal »star«, da je s tem izgubil svojo moč? Jezus knjige RŽVB imenuje »novi kruh«. V čem je novost novega kruha? Jezus pove, da z njimi ni povedal nič novega in nič, kar bi nasprotovalo Svetemu pismu. Se pravi, pri njih ne gre za novo vsebino, iz tega nujno sledi, da gre za novo obliko, za nov način, v kateri je podana naka (stara) vsebina. »Stari kvas« Svetega pisma je torej izgubil svojo moč zaradi stare oblike. Tukaj bom poskušal odgovoriti na vprašanje, zakaj je prišlo do te »zastarelosti«.

Kuga racionalizma

Tudi znanje o tej kugi naše dobe jemljem iz knjig RŽVB. Jezus pove, da je do velikega odpada (od vere, Cerkve) prišlo (predvsem) zaradi te kuge moderne dobe. V ateizem nas je zapeljal duh racionalizma. Kar pa kaže na to, da je »stari kvas« izgubil svojo moč ravno zaradi (moči) racionalizma.

(Miselno) orožje racionalizma pa so moderne empirične znanosti – kot najvišji dosežek razsvetljenega Razuma. Orožje teh znanosti pa je jezik (fizikalnih in kemijskih) enačb, formul, racionalizem kot razsvetljenska filozofija jih ima za naravne zakone (čeprav to niso, gre zgolj za miselna orodja), Razum namreč mora biti sposoben odkrivati resnico in zato naravne zakone, sicer ne bi bil »božanski«! In tako jih razumejo, sprejemajo nepregledne množice (mladih!) po neštevilnih šolah sodobnega sveta, gre torej za masovno okužbo možganov (in duš) z nekimi znanji in nekim načinom mišljenja. Nekih miselnih vzorcev in šablon, ki se vanje vrezujejo dolga leta, pa potem ni mogoče menjati, spreminjati čez noč, to ima svojo vztrajnost!

Ta način mišljenja sicer marsikaj omogoča, toda pojavi se vprašanje, če morda ne začne marsikaj onemogočati. Kaj se npr. zgodi, ko se možgani, opremljeni z njim, srečajo z miselnim svetom Svetega pisma?

Matematični jezik enačb

Že iz dejstva, da jih večina dojema kot naravne zakone, izhaja marsikaj zmotnega (da se jim npr. pripisujejo stvari, ki jih v resnici ne zmorejo). Tu bi rad predvsem opozoril na to, kaj se zgodi, ko se človek, opremljen z načinom mišljenja, ki ga enačbe zahtevajo in razvijajo, sreča z vsebinami Svetega pisma. Enačbe so abstrahirani zapisi rezultatov eksperimentov, gre za »eksaktno opisovanje stvari«: so zapis objektivnega opazovanja in merjenja, poudarek je na odnosih med količinami, grajene so iz znakov, v končni fazi so za njimi številke – in kaj je bolj eksaktno kot številke!? Torej: eksaktnost in dokazovanje z izkustvom. Pri vsebini Svetega pisma človek ne sreča niti enega niti drugega, ni niti eksaktnega opisovanja niti dokazovanja z izkustvom, še najmanj z merjenjem. In človek, opremljen za delo z znaki, se tu sreča z govorico simbolov, alegorij, prispodob, ki se jih človek loteva tako kot znakov, kar je popolnoma zgrešeno. Se pravi, racionalizem otežuje razumevanje Svetega pisma. In ob terminologiji modernih znanosti izgledajo njegovi miselni vzorci še bolj arhaični in okosteneli.

So pa seveda še drugi dejavniki, zaradi katerih »virus kuge racionalizma«, ki je jezik enačb, začne razkrajati, podirati, rušiti versko stavbo, če jo ima človek v sebi zgrajeno. Pri znanosti je npr. pomemben del njene spoznavne metode DVOM, sistematični dvom, pri veri pa je dvom greh. Nadalje se človek pri znanosti navadi odpirati zgolj svojo pamet, pri Svetem pismu je treba (za globinsko razumevanje) odpirati tudi svoje srce. In racionalizem si VSE zna (pravilno!) razlagati z naravnimi zakoni (s formulami), brez Boga. Lastnost tega »virusa« (jezika enačb) je torej, da v človeku ruši prepričanje v vsebine in sporočila »knjige vseh knjig«, kar je najbolj usodno, saj so razodete resnice namenjene uporabi v praksi, v življenju, kar pa bo uresničeval le človek, ki je dovolj trdno in globoko prepričan vanje – to namreč zahteva tudi odpoved, žrtve, tveganje, izpostavljen je nasprotovanju, tudi sovraštvu… . Tu hočem opozoriti, da razni novi prevodi Svetega pisma, ki prispevajo nekaj novih in sodobnejših izrazov, večjo slovnično pravilnost ipd., ne morejo biti orožje proti kugi racionalizma. »Stari kvas« ostaja star – v svoji arhaični obliki.

Posledice za politiko

Danes mnogi ugotavljajo, da »je na svetu postalo vse narobe«. To je v veliki meri posledica dejstva, da je človek zaradi nekih znanj, načina mišljenja ipd. izgubil dejavnik, ki je izgrajeval srednji vek – krščanstvo. Srednji vek: takrat je bila etika nekaj ključnega, ljudje so se zavedali njenega pomena za ekonomsko preživetje in zlasti za politiko – zato sta bili vera in politika takrat takorekoč samoumevno povezani. To je čas vere in teocentrizma. Modernizem je to začel razkrajati, uvajati antropocentrizem, in moderni človek se je začel vedno bolj opirati, se zanašati ne na neko božjo pomoč, ampak na svojo hitro napredujočo tehniko. In v sodobnem svetu sta postali povezani, soodvisni ekonomija in politika. Ekonomija, ki deluje na znanosti in tehniki. Človek je vero potisnil nekam na stran ali celo povsem zavrgel, in ker smo zavrgli Dekalog, naše čase označujejo nered, kaos, nemoralnost, posledica pa je stanje, ko podsistemi te »civilizacije« razpadajo, institucije delujejo vedno teže… .

Novi kruh

Jezus svoja Sporočila RŽVB imenuje »novi kruh«, za razliko od »starega kvasa«, kakor imenuje Sveto pismo v sedanji obliki. Da, on prinaša resnice Svetega pisma v novi obliki! Zakaj je le-ta potrebna? Če prebiramo besedila Svetega pisma, se ni mogoče izogniti vtisu, dejstvu, da so le-ta stara tisočletja. Takrat so bili sicer ljudje po svojih temeljnih sposobnostih in vzgibih, potrebah in strasteh enaki ali vsaj zelo podobni nam, a razlika med njihovim in našim načinom mišljenja in življenja je ogromna!

Jezus pove, da ta Sporočila daje tudi zato, ker je racionalizem izzval njegovo moč. To je logično, če je velik odpad v njegovi Cerkvi sad racionalizma, racionalizem je Cerkev spremenil v ruševine, v kup kamenja. In ker je moč racionalizma v njegovem miselnem orožju, ki je moderna znanost, je razumljivo, da s knjigami RŽVB prinaša nekaj večjega, močnejšega od te znanosti. Jezus to posredno potrdi, ko pove, da bo ta znanost propadla, ko se bo srečala z njegovo modrostjo. In posredno tudi pove, na kakšen način bo propadla, ko to znanost imenuje »lažna modrost«. Se pravi, propadla bo tako, da se bo ob srečanju z znanjem teh knjig pokazala za takšno: za lažno.

Vendar, kako naj bi propadla znanost o materiji, če on s temi knjigami ne prinaša neke nove znanosti o materiji, kvečjemu znanje o Duhu, ki je ne-materija? To vprašanje puščam odprto, tukaj se tudi ne morem poglabljati v to, čeprav vse skupaj daje slutiti tisto, kar je pravzaprav nekaterim znano že dolgo: da sta Duh in materija v osnovi ista realnost!

Se pravi, Jezus nastopa proti znanosti o materiji z znanjem o Duhu, in naša (empirična) znanost nastopa v imenu eksaktnega opisovanja in dokazovanja z izkustvom, kar vse je v skoncentrirani obliki prikazano v fizikalnih enačbah in kemijskih formulah. V tem je moč racionalizma, in če je racionalizem izzval božjo moč (ki človeško neizmerno presega), je razumljivo, da je tudi v teh knjigah uporabil takšen način in takšno obliko podajanja nekega znanja, da v njih tudi on prihaja z eksaktnostjo in izkustvom. Seveda, gre za resnice o Duhu, ki je ne-snov, in jih je mogoče izražati le s simboličnimi besedami, zato gre tu za bistveno drugačno spoznavno metodo, ki je v raziskovanju pomena simboličnih besed in stavkov, in ob analizi le-teh se nam postopno odkriva, kako nedosegljivo eksaktno (natančno, dosledno) se stvari medsebojno pojasnjujejo! In glede izkustva: znanje je podano tako, da je z njegovo pomočjo mogoče priti tudi do neposrednega izkustva (o metafizičnih stvarnostih), in tudi pot do tega izkustva kot tudi samo izkustvo – vse to je opisano eksaktno.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine