Največ športnikov se odloči za poslovno življenje po končani tekmovalni karieri. Drugi ostanejo še naprej v športu. Zelo malo pa poskočijo čez svoj prag in se odločijo, da bodo dosegli po Petrovem načelu karierni cilj nesposobnosti.
Vstopijo v politiko, kjer jim ne pomaga vsa pretekla tekmovalna slava. V politiki se obnašajo in pleteničijo in s tem delajo veliko škodo športnim zvrstem, katere so odlično obvladovali. Ni moj namen naštevati, za katere športne discipline gre. Spomin nas ne vara. Nazadnje je bil odmeven prestop iz ene stranke v drugo poslanca, ki je povedal, da take ponudbe ni mogel odkloniti. Člani nove stranke morajo biti debelokožci ob takem prestopu, ker so vanjo vstopili brez vsake (podkupne) ponudbe. Dolga leta izgorevajo za stranko, pa še za članarino jih molzejo. Potem pa bogsigavedi kateri njihov vrhunski politik nagradi novega člana. Vsi drugi člani pa le nemo gledajo in bi lahko bili najmanj zelo užaljeni, ker niso bili deležni kakšne ali take drobtine z bogatinove mize.
Kot bivši reprezentant sem imel priložnost spoznati veliko število svetovno zanih športnikov. Po končanem udejstvovanju sem obiskal nekaj teh šampionov. Naj naštejem dva. Jens Weissflog, morda najboljši skakalec na smučeh vseh časov, ni hotel kljub vabilu vstopiti v politiko. Kar štiri leta je napel vse sile, da je kupil zapuščeni in zanemarjeni hotel v Oberwisenthalu, ki je bil last Stasija, politične policije. Tam so se valjali predsedniki Nemške demokratične republike s prilepki Ulbricht, Honecker … Weissflog je hotel obnovil. K njemu hodijo gostje, ki imajo kar precej pod palcem. Tudi v apartma, ki nosi ime Planica. Doprsni kip enega najboljših trenerjev za skoke na smučeh je postavil v parku hotela. Za primer: V Planici ni spomenika zaslužnim za rojstvo in razvoj smučarskih poletov.
Kdo ne pozna alpske smučarke Annemarie Moser Pröll? Bila je športnica tisočletja. Z možem sta bila lastnika malega družinskega hotela v Kleinarlu v Avstriji. Mož je delal za točilnim pultom, Annemaria jer pekla v kuhinji odlične torte. Osebno mi jo je prinesla. Nato sva se zapletla v prijetno paberkovanje. O tekmovanjih nisva govorila. Povedala mi je, da so jo vabili na Dunaj, da vstopi v politiko. Odklonila je, ker si je želela, da bo vodila mali hotel in se motala po kuhinji.
Nekateri naši odlični športniki so v navalu spozabe vstopili v politiko. Tam so ali bili ves čas na primer v prepovedanem položaju (off-sidu), delali pod koši korake, ali z vesli ploskali po vodi, ali pa bili diskvalificirani na volitvah že v prvih slalom vratcih, ali se spotaknili na atletski stezi. Bralci naj sami ocenijo, ali so bili koristni v politiki in če so naredili v politiki s svojimi razmišljanji kakšno dobro potezo v korist ali škodo športa.
Aleš Guček, Ljubljana
