Piše: Franc Bešter
Kakšna je razlika med absolutno in relativno zgoraj? Relativno zgoraj (spodaj): to je lastnost stvari v materialnem svetu, nekaj, kar je »zgoraj«, je lahko glede na nekaj drugega (višjega) spodaj, gre torej za relativno zgoraj, to lastnost imajo vse materialne stvari, in te razlike so tudi merljive. Pri absolutnem zgoraj gre za zgoraj Boga (Duha), ki je vedno in glede na vse zgoraj, in bom zato znanje o tem tukaj v celoti zajemal iz razodetih resnic o tem, iz knjig RŽVB.
Zakaj naj bi uvajali ta nov pojem in se ukvarjali s tem (absolutnim zgoraj)? Zaradi revolucije v načinu odločanja, ta je po mojem nujna zaradi posledic zadnje revolucije v razvoju orodij, ki je za sabo pustila stanje kaosa na svetu in zapleteno življenje s tehniko. Dogajanje, sredi katerega moramo delovati, je zaradi tega močno spremenjeno, in to zahteva tudi spremembo v načinu odločanja. Odločanje s pomočjo Duha, ki je (glede na materijo) absolutno zgoraj, ki je »nad« absolutno vsem materialnim (zemeljskim).
Dogajanje sveta
Sodobni človek, še vedno v veliki meri ujetnik razsvetljenske paradigme, se odloča v prepričanju, da Razum lahko razsvetli temo sveta – z resnico o tem svetu, in se je s pametjo in racionalističnimi znanji zato mogoče v življenju pravilno odločati, se usmerjati. Da bi presegli to zmoto, moramo najprej priznati in spoznati, da razum ne more spoznati resnice – o dogajanju sveta, ker je narava dogajanja takšna, da tega ne dovoljuje. Tu se postavlja vprašanje, ali je resnica o stvareh, osebah, dogodkih sveta človeku sploh dostopna. Če ni dostopna razumu (vključno s telesnimi čutili, raznimi znanostmi, tehniko itd.) – ali je mogoče do nje na nek bistveno drugačen način?
Kot že rečeno, bom tu izhajal iz resnic, zapisanih v knjigah RŽVB, že večkrat omenjenih, in to je že neka revolucija v načinu spoznavanja: da do nekega znanja ne prihajamo s svojo pametjo, ampak po bistveno drugačni poti. Izhajajoč iz njega pa človek glede resnice o dogajanju sveta ni obsojen na temo (ne-znanja), vendar za to potrebuje neko močnejšo luč kot je omejena človeška pamet, Bog je ta Luč: »Jaz sem Luč in svetim vsem, da bi videli«, piše na začetku prve knjige RŽVB. Ta Luč je Beseda: »Naj bo moja Beseda svetilka na vaši poti«. Če človek na svoji poti potrebuje neko svetilko, pomeni, da na nek način res hodi v temi, in ta »tema« se lahko nanaša na dvoje: na naše ne-poznavanje resnice o dogodkih sveta, skozi katere hodimo, in na našo negotovost glede naše usmeritve – ali je naš korak pravilno usmerjen. In Beseda res sveti na ta način, z resnico: »Beseda je Resnica, je polna resnice (o dogodkih sveta)«. In sveti tudi tako, da človeku v njegovih dilemah kaže pot: »Jaz, Beseda, sem Pot. Kažem ti pot«.
Vendar, Beseda (vedno!) deluje v Duhu, zato k človeku vedno prihaja po Duhu, zato nam vse to razodeva Duh: »Moj Duh resnice vam razodeva, kaj se dogaja na svetu…«. Beseda, ker prihaja od Boga, prihaja od zgoraj in prihaja v človekovo notranjost, se pravi v dušo: »Jaz ti govorim v srcu«.
To, kar se nanaša na Duha, se torej ne nanaša samo na absolutno zgoraj, ampak tudi na duha človeka, se pravi na absolutno notranjost. Človek z absolutnim zgoraj prihaja v stik preko absolutne notranjosti.
Absolutno zgoraj
Fenomen, ki se nanaša na absolutno zgoraj in znotraj, je videnje. Ustvarja ga namreč Duh in dogaja se na področju duše: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. Tu se bom osredotočil na nočna videnja (lucidne sanje): »Ponoči pridem k tebi, dvignem te k sebi in ti dam videnje«. Ta stavek pove, da je nočno – videnjsko stanje stanje večje bližine Boga, in če On človeka (njegovo dušo) dvigne k sebi, jo dvigne s svojim Prstom, se pravi Duhom. Iz vsega skupaj pa sledi, da je to absolutno »nad« in »znotraj«, ki je sicer ne-merljivo in nepredstavljivo, neopisljivo, vseeno mogoče spoznavati – npr. skozi videnja in zato s svojo dušo. In res Jezus v Sporočilu kot »skrivnost« imenuje tisto, česar ni mogoče spoznavati s telesnimi čutili, ampak z dušo in njenimi čutili.
Vse te resnice o videnjih bo treba imeti stalno pred očmi, osebno sem prepričan, da bodo pri odločanju ravno (nočna) videnja igrala ključno vlogo – če bomo do resnice o dogodkih sveta prihajali s pomočjo Duha (Besede) in če se bomo odločali s pomočjo Besede – Poti, ki jo prinaša Duh. Beseda: videnja so način, kako Bog (neposredno!) govori človeku, se pravi so način, kako k njemu prihaja Beseda. Obenem pa moramo ta jezik (Besede) imeti za jezik Duha, ker videnja ustvarja Duh. Znano je, da je to visoki jezik podob-simbolov, pri katerem si ne smemo domišljati, da bomo kdaj vse razumeli. A to razumevanje otežuje tudi naša pogojenost z racionalizmom, o čemer sem že pisal.
Jezik Duha: edino ta jezik je dovolj močan, da lahko opisuje nekaj tako kompleksnega kot je dogajanje sveta in da razodeva resnico o dogodkih sveta. Neizčrpne možnosti taga jezika omogočajo predvsem takšne možnosti Duha. Vsi jeziki, ki jih uporablja človek, so vezani na snov, na materijo in odvisni od njenih možnosti, Duh kot ne-snov pa ima mnogo čudovitejše lastnosti kot »prah Zemlje«. Človeško opisovanje stvari je polno zmot in nepopolnosti ne le zaradi človeške nevednosti in ne-poznavanja, ampak tudi zaradi nepopolnosti jezika, s katerim opisuje, medtem ko gre pri Duhu ne le za medij, ki absolutno vse pozna, ki ve za vse, ki vse začuti, ampak tudi za medij, ki stvari tudi popolno opisuje. Zato je do resnice o dogodkih sveta mogoče le po tej poti, in osebno mislim, da je naša dolžnost, da človeški jezik skušamo presegati z jezikom Duha. Najpomembnejša pot do tega pa so nočna videnja, ker skoznje konkretne dogodke vidimo, ne le to, tu gre za duhovni svet, ki nastaja iz prežemanja Duha z našim duhom, ne le to, človek v tem svetu kot duh živi in deluje: »Tvoj duh se utelesi v mojem Duhu, v meni, Besedi«. Lastnost duše je, da se v Duhu in v Besedi, delujoči v Duhu, uteleša.
Duša: telesna koncepcija življenja je v moderni dobi povsem prevladala, vse skupaj se je začelo z renesanso. Človek je telo in telo je (ves) človek. Na nas je, da enostransko podobo človeka presežemo, do resnice o dogodkih sveta bo namreč mogoče le s pomočjo duše, Duh stopa v stik s človekom preko duše, duša (srce) je namreč absolutna notranjost človeškega bitja, to je »globina naše biti«. Tu pa bo ovira ne le ne-priznavanje duše in nepoznavanje njenih lastnosti, ampak tudi naša pozunanjenost, to obračanje zahodnega človeka k zunanjemu se je tudi začelo z renesanso in se v naslednjih stoletjih samo še stopnjevalo, predvsem zaradi nenehnega napredka znanosti in tehnike v moderni dobi. Do velikega odpada od vere (krščanstva) je prišlo zaradi njiju (racionalizem, materializem), vendar ne samo zaradi nekega načina mišljenja in življenja, ampak tudi zaradi te pozunanjenosti, v katero nas je privedel nekajstoletni razvoj civilizacije v neki smeri, v naših časih prignani že do absurda, tisto bistveno v krščanstvu se namreč dogaja na področju človekove notranjosti, zaradi te pozunanjenosti pa ohranjamo predvsem zunanji videz vere. Podlegli smo duhu tega časa. Če bomo hoteli do resnice o dogodkih sveta, pa bo to zahtevalo tudi nek globinski obrat v človeku, novo stanje duha: obrat od te pozunanjenosti k ponotranjenju.
Nekaj zgodovine
Človek torej v »absolutno zgoraj« stopa preko tega – preko »absolutno notranjega«. In to absolutno zgoraj, ker gre za zgoraj Duha, je nekaj resničnega, stvarnega kot je resničen Duh – videnjski svet ni nek privid, iluzija, halucinacija. A za večino sodobnih ljudi to je, tudi iz tega izhaja ta ravnodušnost do te višje stvarnosti. Če pa videnjski svet priznava in skuša razlagati, pa to navadno z neko višjo dimenzijo.
Dimenzije: za kaj gre pri tem? Ali je naš svet (prostor) sam po sebi tro-dimenzionalen? Ne, prostor sam po sebi nima dimenzij, prostor, bolje vizija prostora, je naš, stalno delujoč mentalni konstrukt. Srednji vek je imel drugačno (ploskovito) vizijo prostora: srednjeveške slike so ploskovite in srednjeveška mesta so zgrajena drugače kot moderna (ni ravnih, pravokotno se sekajočih širokih ulic). Odpiranje v tretjo dimenzijo se začne z renesanso, najprej v slikarstvu, ko umetniki začnejo raziskovati perspektivo. Srednji vek, moderna: oboje bi lahko primerjali z razvojem človeka. Tudi otrok doživlja in riše ploskovito, odpiranje v tretjo dimenzijo se začne s puberteto, nedvomno je to povezano z razvojem razuma in abstraktnega mišljenja. Tudi v renesansi pride do prodora razuma (tudi pod vplivom antične Grčije), kar se še stopnjuje z razsvetljenstvom, z vzponom racionalizma, ki Razum poveličuje. Descartesov pravokotni sistem treh dimenzij, ordinate x,y,z, pravokotno postavljene ravnine. To miselno orodje se je pokazalo za silno uporabno, pravzaprav nepogrešljivo v matematiki, fiziki, tehniki, arhitekturi, urbanizmu…, tudi za risanje grafov v ekonomiji, sociologiji, medicini. Slaba posledica vsega tega pa je, da se je močno zagrizlo v možgane sodobnega človeka in je s tem postal zelo pogojen, vse se je navadil postavljati vanj, nič si ne zna predstavljati zunaj tega, si razlagati brez njega, brez dimenzij. Zato si fiziki tudi polje skušajo razlagati z višjimi dimenzijami, ustvarjale naj bi ga superstrune – enodimenzionalni delci, ki naj bi delovali znotraj kar 26. dimenzij! Prignano do absurda.
Odpiranje pogleda v absolutno zgoraj
Absolutno zgoraj je Duh, ki je ne-materija, vanj vstopamo z dušo, in stvari je tu mogoče spoznavati le s čutili duše, Duha in »objekte« iz Duha je mogoče gledati le z očmi duše. In mislim, da je človeštvo v svojem razvoju prispelo (dozorelo) do točke, da začne svoj pogled odpirati v to – v absolutno zgoraj, in glede na zapisano je jasno, da tu ne gre za neko višjo (npr. četrto) dimenzijo. Dimenzije se nanašajo na fizično, snovno, racionalno, zunanje, na telesna čutila…, zato bo tu treba znati izstopiti iz sistema dimenzij. In vstopanje v absolutno notranje, osvajanje absolutno višjega poleg tega od človeka zahteva tudi neko psihološko in duhovno zrelost. Tu gre za življenje v meta-fizičnem svetu in za spoznavanje s svojim duhom kot »instrumentom«.
Vse skupaj zahteva globinske obrate na področju duše in misli, zaradi prej opisanih naših pogojenosti bo zahtevalo tudi veliko časa. Vendar pa so razmere na svetu, z določenih vidikov, dozorele za ta prehod in to zrelost – za odpiranje v absolutno zgoraj. Te razmere sta ustvarili (jih ustvarjata) moderni znanost in tehnika, dogajanje na svetu je zaradi tega spremenjeno, označujeta ga kaos in hitro ter zapleteno življenje s tehniko, posledica je, da se nam resnica o stvareh, osebah, dogodkih sveta še nikoli ni tako skrivala in izmikala kot danes, in pot do nje preko (nočnih) videnj vidim kot nujno, obenem pa tudi kot edino možno pot.
Ne gre pa samo za pot do resnice – o dogajanju sveta. V po-moderni dobi bo treba zgraditi (povrniti) celovito podobo sveta in človeka, kamor sodita duh v telesu in Duh v svetu. Zavesti se potreb duše – le-te naj bi človek v življenju skušal zadovoljiti najprej, prej kot telesne potrebe, to pa je mogoče (edino!?) na poti (poteh) hoje za Besedo, ta pot se pa nanaša na voljo Boga (njegove želje, služenje njemu), obenem pa je ta pot (edino?) varna in uspešna za človeka, ker na njej le-ta uživa naklonjenost delovanja Duha, ki daje smer dogajanju sveta. Iz vsega sledi, kako pomembno je v življenju najti to pot, a tudi, da je človek ne more najti sam, brez pomoči Duha, in da gre za neko posebno in konkretno pot, ki je nujno hoja skozi dogodke sveta (in vsak človek hodi skozi drugačne dogodke!), kar kaže na to, da bodo pri iskanju te poti ravno videnja začela igrati ključno vlogo – videnja kot znamenja Duha, s katerimi nam Beseda kot Pot kaže pot. Odpiranje našega pogleda v absolutno »nad« in naše Življenje v absolutno notranjem.
