Piše: Jože Kržič
Oglašam se na rob Grandovih, Juhantovih in Iršičevih povolilnih in poreferendumskih razmišljanj v zadnji Demokraciji. Pa ne da bi kaj kontriral ali dodajal; vse tri so izjemne, vsepovedne in vredne razmisleka. Navsezadnje so tudi vsi trije komentatorji v pismih bralcev, Buttolova, Kreutz in Lokar, dodali pomembne vidike neposrečenega, škodljivega – upajmo da mladostno zaletavega in malce nepremišljenega – Toninovega zdrsa.
Dodal bi samo malo zdravega kmečkega humorja na to temo. V teh politično ne preveč spodbudnih in še vremsko turobnih dneh – pomislimo samo malo na poletno sušo, pa nam bo takoj laže pri srcu; pa še kakšno vedro deževnice zajemimo za naslednje poletje – nekaj bolj lahkotnega ne bo odveč.
Nehote sem se spomnil na pesmico, s katero so nas pitali že v prvem razredu osnovne šole kmalu po vojni. Neverjetno, da sem se jo zapomnil, verjetno prav zaradi nasilnega vbijanja v neposlušne otroške butice. Očitno Bog poskrbi, da nekoč vse prav pride ali kot pravijo južni bratje (no, vsaj bratranci): Svako zlo za nešto dobro! Takole se pesmica glasi v originalu:
»Tonček je prišel, torbico nosil, za partizane živeža prosil,
soseda je dala, jajčeca tri, mala Marjanca pa ščepec soli.«
Starši, ko so to poslušali, so rekli, da ni bilo čisto tako; prišli so in vzeli (živež in še kaj), nič niso prosili. Pa pustimo to. No, za konec pa moja preobleka (bolj učeno: parodija) pesmi za današnjo rabo:
»Toninček je prišel, torbico nosil, za svojo stranko, drobtinice prosil,
Svoboda je dala klopotce tri, Levica na rane pa ščepec soli.«
