To ni zgodba z divjega Balkana,
Turek Čengiz kjer vse živo lomi,
v njega silo več nihče ne dvomi,
zgodba je domačega pristana.
Peter pravi, da se v bran bo stavil
Turku Čengizu, ki k nam prodira,
Peter da domače zgolj podpira,
če bo treba, bo prav vse zapravil.
Peter je kolektor vojske močne,
koliko papirjev trosi praznih,
se izkaže, da zares poraznih,
takih za nenehne more nočne.
Zapustijo Petra vse te sile,
ki jih kot kolektor zbral je z leti,
nogo dajo Petru, ker umreti
nočejo z njim v boju kamarile.
Turek Čengiz že pred Karavanke
Petra je stoje pred luknjo stisnil,
ne da Peter bi lahko sploh pisnil,
nasadil ga je kot čep na planke.
Kaj sledilo tej bo invaziji,
Peter vse bolj v strahu pričakuje,
po balkansko dalje podkupuje,
da ušel nekako bi moriji.
Peterček, imperij ki gradil je,
proti Turkom v boj stoje pozival,
še naprej račune bo dobival,
šlo na tanko bo in vse bolj divje.
Ni to zgodba z divjega Balkana,
na domačih tleh se bitka bije,
stoja na kolenih se odvije,
Petrova bo hiša razprodana.
