Družba to je majhna in obrobna,
ni pomembno kje in pa katera,
sicer bi nastala še zamera,
češ da družbi znani je podobna.
Leta čakajo že na reforme,
končno reformator se pojavi,
Zarjan Jarec se možaku pravi,
prave je, reformne čisto norme.
Jarec vse da v red bo končno spravil,
si obetajo njegovi strici,
zadovoljni bodo vsi poklici,
Zarjan družbo bo povsem prepravil.
Reformator velik na pohodu,
proti sredi svoje vladavine
ne dopušča več, da čas mu mine,
so reforme na nebeškem svodu.
Toda bolj ko se na svod ozira,
bolj v oblakih ko reforme riše,
manj se govori o jih, vse tiše
Jarec naš z reformami pozira.
Je na svodu pravzaprav že zarja,
reformator Zarjan jo ugleda,
kaj z reformami bo, se zaveda,
zanje ni ne znanja ne denarja.
Ene vendar se reforme loti,
pravi se ji lastno preživetje
ali po domače letoštetje,
upa, da vsaj tukaj se ne zmoti.
Se ne zmoti, ko preračunava,
kdaj ne bo več slavni reformator,
ampak spet bizaren imitator,
ki po vaških odrih zgolj postava.
