Besedna zveza opomin in spomin ima medsebojno odvisnost. Če je spomin sposobnost človeka, da lahko predstave, in podatke v zavesti ohrani in obnovi, in opomin izražanje nejevolje, nezadovoljstva s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, (prim FRAN) je za razumevanje nujno, da: 1. vemo v kakšnem kontekstu je bila za zveza uporabljena, in 2.da spomin / zgodovina je/ni ideološko kontaminiran. Pogosto se uporablja na proslavah in spominskih slovesnostih ZZB za vrednote NOB (ZZB NOB). Ko se uporablja kot opomin v spominjanju na grozote in posledice vojn na sploh, ni problematična. Problematična pa postane, ko se uporablja za čas NOB in od 1945 do osamosvojitve Slovenije. Takrat pa postane ideološko kontaminirana in posledično nastanek „skritega spomina“.
Govorci so večinoma iz vrst ZZB in SD ter enako mislečih s podstatom rdeče zvezde, ko je bilo malo nazaj drugačno razmišljanje nevarno in kaznivo. Paradigma je nekritični, to je ideološki odnos do do RKC ter s „skritim spominom“ zakrivajo prave vzroke za nastanek vaških straž in domobranstva. Pri tem se znajdejo kar pogosto v paradoksalnem položaju, ko poudarjajo, da so kot člani zmagovite zavezniške koalicije porazili nacifašizem in domače izdajalce ter priborili svobodo in posledično omogočili osamosvojitev.
Paradoks je, da je poraz totalitarnega nacifašizma omogočil v naprej planirani prevzem oblasti tretjemu totalitarizmu, to je komunizmu. Oblast je ohranjal s sistemskim kršenjem človekovih pravic. To je spoznala Evropa in zgodovina, ne pa večinski del našega parlamenta, ki je bil in je še vedno pod vplivom ideološko kontaminirane zgodovine. Tako se je z evropskim spominom na vse tri totalitarizme le seznanil v posmeh Temeljni ustavni listini in sklepom ustavnega sodišča, prekritim grobiščem, odkritim dokumentom (tudi Dokumentom ljudske revolucije), Golemu otoku… V posmeh pravni državi je tudi „skriti spomin“ na razveljavljene sodbe političnih procesov in rehabilitacije. Apologeti s podstatom rdeče zvezde v govorih zato ne presenečajo z vzkliki ‘smrt fašizmu, svoboda narodu’. Ta besedna zveza je bila skupaj z rdečo zvezdo na odločbah političnih sodišč v obsodbo ‘sovražnikov socialistične pridobitve v osvobojeni domovini’ (Angela Vode, Skriti spomin) kar nekaj let v FLRJ.
Paradoks je poveličevanje partizanstva in „skriti spomin“ na vlogo komunizma in VOSa. Slednjih dveh se sploh več ne omenja. „Skriti spomin“ v nekoč zapovedani zgodovini se dandanes pojavlja v sintagmi ‘spoštovanje zgodovinske resnice o najtežjem času slovenstva in pomiritev med vsemi Slovenci’. Izpostavim kulturnika Josipa Vidmarja, ki je ob kritiki Kocbeka dejal: ‘(…) Edina resnična moč, ki je lahko izvedla osvobodilni boj, je bila partija’. S tem „skritim spominom“ žalijo tako padle borce komuniste za komunizem in partizane, ki si verjeli vanj, kot tudi člane KPJ/ZK in vodstven kader, ki so vodili komunistično YU / Slovenijo vse do ukinitve oz. prenove. Ostali so samo še na spomenikih. Seveda žalijo tudi žrtve njenih nasprotnikov, kar Slovenijo zaradi nekaznovanih storilcev zločinov uvršča med nepravne države. „Skriti spomin“ na komunizem je tudi v 150 letni zgodovini na spletni strani SD. Le v mejnikih je kratko omenjen 2x.
Paradoks je ‘spoštljiv odnos do prizadevanja in uveljavljanja vrednot NOB’, ki ga ZZB NOB s „skritim spominom“. poudarjeno prenaša (!?) na mlade z raznimi publikacijami in njihovim nekritičnim / ideološkim naštevanjem. Izpostavim vrednote: svobodomiselnost, poštenost, zagovarjanje človekovih pravic. Odziv ZZB NOB, ki vključuje plemenite vrednote NOB, v zvezi z Macesnovo gorico o ‘dodatnih informacijah o zločinu’ ima tudi sledi „skritega spomina.“
Ob 30 letnici padca berlinskega zidu propad komunizma skrit v metafori ‘družbene spremembe’, da o metaforo ‘prostovoljni sestop z oblasti’ ne omenjam.
Preganjana komunistka Angela Vode v knjigi Skriti spomin na koncu zapiše, da je naš (YU) ‘socializem še vedno ruski’. A bedo tega so morali komunisti povratniki iz študija v Rusiji pred in med vojno skrivati. Preneseno v dandanes: to vlogo sedaj opravlja „skriti spomin“
Na nasilje nad kulturo zgodovine in spomina se še po 80ih letih mora opozarjati, da se bilo kateri totalitarizem nebi ponovili v kakršnikoli obliki ali barvi.
In paradoks je, da je žrtev „skritega spomina“, postala komunistična ideologija.
Pintar Franc, Bled
