Gornji naslov je ponovno zablestel na eminentni zadnji strani tedenske revije Reporter, iz dne 18. Svečana 2019, izpod peresa internacional-socialistične kolumnistke Maje Sunčič. Da je ta kolumnistka odličen izraz izobraževanja »tršic in tovarišev« (vojakov revolucije) izseva v luči ponovno vzhajajoče rdeče zarje 21. stol. po Kristusu, bolje rečeno v njenem besednjaku »po našem štetju«. Šarec ima res lahko delo. Kljub številnim aferam, ga dominantni mediji neumorno kujejo v nebo….itd. in, seveda, pri vseh napakah, mu »štango« pri le teh, drži Janez Janša.
Ni potrebno razlagati, da je kolumnistka prepričana, da je LEVICA nasploh (socializmi), zanjo, povsem legitimna v demokratični državi, čeprav po logiki in zdravi pameti, ENOUMJE totalitarizma, ne more biti skupaj s PLURALIZMOM demokracije, ker se izključujeta. A tega, tovarišica, niti pod razno, ne vzame v poštev. Nasprotno, omenjene dominantne medije enoumja, enostavno postavi v status normale časnikarstva (pardon, novinarstva, da zadostim »naši« normi) in omenja starosto »DELO« z njegovo anketo, kot čisto verodostojno poročanje (Nina media ?). Na podlagi nedvomne »verodostojnosti« te ankete, si pričakuje, da se bo opozicijska SDS končno zamislila nad svojim brodolomom. Logično je tu, da za podkrepitev dominantne medijske normalnosti, je potrebno demonizirati in označiti kot neverodostojen, dvom v korektnost izvedbe anket, češ, kako se, kot običajno SDS odzove z trditvijo ponarejanja anket. Ne samo to, ampak, pazite, Ali pa se v SDS prek Janševih medijev (koliko jih pa je, če izvzamemo še Reporter?) in družbenih omrežji (imperij ?) lotijo lajšanja muk, z odvračanjem pozornosti…itd… Bolj kot razvidna je tu praksa levice, da obeša lastne nečednosti, nasprotnikom na vrat, kot imamo kup zgodovinskih dokazov te ponavljajoče se hibe nasprotnega ogledala.
Da v tretjem odstavku kolumne navaja čisto LAŽ, bo vsakemu vestnemu bralcu bolj kot jasno! Meni je znano, da je Janša vedno pravil, da je potrebno VARČEVATI v dobi debelih krav, ne pa zapravljati. Ona trdi obratno! Saj »narod« nima spomina, po prepričanju socialistov (kar v glavnem –večinsko drži).
V četrtem odstavku se sklicuje na priljubljenost mase (naroda) do komičnega komedijanstva. To je tudi res, saj od nekdaj, ob borni porciji kruha, morajo biti nujno IGRE. In v tem je formula odličnega blaženja nezadovoljstva plebejcev, mar ne? Teh iger pa ne manjka v vseh socializmih, v raznih formah mitingov, golažev, šamanskih plesov ZZB, Dražgoš in »še pomnite tovariši«, da je včasih že presedajoče bolj treznim glavam. A narod naseda (saj to sama kolumnistka instinkt-no potrjuje), ko objavlja tekmovalno klovnarjenje starega obraza Boruta Pahorja s pajdašem Šarcem. Tu seveda ne more iz svoje kože, da ne bi omenila Janšo, ki ni zgolj stari obraz, temveč je povrh vsega vedno mrk in negativen. Janši zares ne preostane drugega kot, da postane reptilni komik, če hoče biti kos plazilcu Šarcu (Sic!).
V predzadnjem odstavku pa je višek nesramnosti, ko omenja, da se Janša, zaradi nevšečne sedanjosti, vedno pogosteje zateka v preteklost, a se bolj ali manj vedno ujame v past. Tu, seveda, po stari agitpropovski maniri, izrablja določne poglede glede naših laških sosedov (omenjena le Tajanija in Salvinija), ki so pa odlični diplomati in to so dokazali prav v pretekli zgodovini, pri izigravanju so-zločinstva fašistov-partizanov, v prid njih nacional-socialistov, z zadevo »fojb«. Tu se moram nujno dotakniti te medvojno-povojne zadeve, ki vsako leto buri duhove obeh zaveznikov-antagonistov-socialistov (partizan-fašistov), ki so zakrivili genocid nad SLOVENCI, nikakor ne nad Lahi, kjer se ti zadnji predstavljajo kot glavne žrtve »etničnega čiščenja«. To, seveda, ne zanima tovarišice kolumnistke, važno je, da so izjave v bran Tajanija in Salvinija nedopustne. Tu je potrebno najprej deliti zadevo »fojb« in laško notranjo in zunanjo politiko glede EU in nelegalnih migraciji islamistov (črnih in belih). Sunčičeva spretno, neopazno vse skupaj pomeša in predstavi kot »ne-domoljubje« Janše in SDS češ, da pritrjujejo obema vidnima Lahoma, glede »fojb«, čeprav gre tu za dvoplastno vprašanje dveh različnih pogledov dopustnih in nedopustnih. Tudi sam sem bil tarča kritike na spletu, ker sem pohvalil Salvinija glede notranje politike v prid italijanske države, v kontrastu z EU in ilegalnimi migracijami, saj se je Salvini celo sam pridružil miselnosti Višegrajcev. To pa je čisto nekaj drugega, kot zadeva s »fojbami«. Tu večina na LEVICI, meša hruške in jabolke, kot z Venezuelsko tragedijo, rdeča Vijolica – Violeta. Vedno sem bil anti-Italijan, ne kot sovražnik, ampak nasprotnik in s tem v zvezi tudi anti-socialist. Tega nihče mi ne more zanikati, glede na mojo objektivno preteklost. Glede »fojb« sem že zdavnaj napisal članek »Bravo Napolitano« (As v rokavu italijanske diplomacije…), objavljen v Večeru in Ampaku (Nova Revija), kjer utemeljujem, da očitanih 10.000 (?) žrtev je bilo zares italijanskih državljanov, a njih nacionalnost (narodnost) je bila pretežno SLOVENSKA ali HRVAŠKA, znotraj rapalske meje, le zanemarljiva peščica je bilo protisocialističnih Italijanov. Ne moremo prikriti ali opravičiti GENOCIDA širšega dosega, na celotnem slovenskem ozemlju s strani fašistično-partizanskega (socialističnega) nasilja. Sunčičeva podtika neresnico, da take misli podpirajo več kot očitno italijansko težnjo proti slovenski suverenosti pod šifro »Italija do Postojne«. Ker se obregne ob italijansko neupravičeno iredento, jo popravim, da težnja Italijanov ni le do Postojne (Postumia), Kopra, ampak naprej na Dalmacijo in Zadar. Nič novega, saj vsak laški politik, ki obišče Koper (Capodistria) ali Reko, Pulo (Fiume-Pola), da o drugih krajih ne govorim, reče »Quí é Italia!«. Nisem še slišal slovenskega politika, ki bi rekel v Trstu, ali kje drugje na zasedenih slovenskih ozemljih, iredentistično upravičeno, »Tukaj je Slovenija!«. Edino kardinal Rode’ je nekoč izjavil, da Slovenija se ne konča na Fernetičih ali Šentilju, a je bil preslišan v Sloveniji in Italiji. Sunčičevi je potrebno dopovedati, da je nujno in pošteno upoštevati resnično preteklo zgodovino, da so fašisti in partizani bili tudi v vojni napadalni konkurenti in skriti zavezniki, po padcu Mussolinija (’43) pa bratski pajdaši v socializmu, kjer so pobijali kontra-revolucijo Slovencev in drugih formacij branilcev takratne Kr. Jugoslavije, čeprav slabe Domovine. Niti enemu fašistu niso po vojni sodili, so pa veliko pozneje in jalovo, v korist AGITPROPA, zahtevali obsodbo zločincev (le fašističnih – nacional socialističnih) od strani tožilcev Slovenije in Italije (gl. Primorski Rodoljub 2003, št. 9: »Molk Tožilcev, Zločini nekaznovani«). Ponovno poudarjam, da podpiram Salvinija in njegovo vlado v proti-migracijski politiki v EU, ker, hočeš-nočeš, so tudi Slovenci vpeti v te iste probleme, naj si bo v zamejstvu, kot znotraj meja države. Ne-nacionalna politika (po Borisu Pahorju) prejšnjega režima, se nadaljuje v poosamosvojitveni Sloveniji, z vladavinami levice, kar omenjene kolumnistke niti najmanj ne zanima in ne moti.
Končuje kolumno, z opevanjem Šarčevega »javnomnenjskega skoka« pristranskih enoumnih medijev, v opozorilo Janši v njegovem »fiasku« zavožene politike, ki baje skuša »počistiti« vso konkurenco na desnici in utišati, pazite, VSE drugače misleče (kot, da levica dopušča pluralnost). Tu namerno pozabi omeniti »žlahtno desnico sredincev«, ki je od levice dopadljivo trenutno tolerirana (kot Kocbekovi krščanski socialisti), za konspirativni manever vzpostavitve totalitarizma. Janša je sicer ponudil roko tudi NSi-SLS, čeprav se zaveda, da so ti nezanesljivi, ker legitimirajo nelegitimne socializme ENOUMJA. Videli smo oviranje Janševe vladavine prava in nacionalnega interesa, v vrstah desno sredinske koalicije. Drugo vprašanje je Jelinčičevo kukavičje jajce SNS, ki sploh ni nacionalistična (narodnjaška) stranka, ker pro-srbska in Titoistična – nacional-socialistična. Sam Jelinčič, z lepo retoriko nacionalnosti, je večkrat pojasnil njegov intimni denarni interes, zato je vedno na razpolago njegovim idolom, Kučanu in podobnim, saj nima zastonj v svojem vrtu kip Tita, z blagoslovom pajaca Godniča. Edina prava desnica (in še ta v povojih) je SDS in Janša, kar dokazuje histerično sovraštvo in gnev celotne palete LEVICE (vse stranke, veje KPS(b)) in »desne sredine«, do te opcije. Žulijo jih evropske volitve, kjer si želijo Janšev in SDS polom. Sunčičeva to strastno predvideva v njeni pobesneli analitični vlogi anti – Janša!
Reporter je zares polovično podoben Mladini, Sunčičeva je svetel primer. Več je še dobrih kolumnistov, kar zbuja vtis določene distance od levice (B.M.Turk, Glücks, Žajdela, Šurla idr.) je pa vprašanje koliko bodo še ti vplivali na javno mnenje ter osenčili poskus nedvomnega ideološkega prevzema tednika. Finančna vzdržljivost je in bo odločujoča. Venezuela nam je vedno bližja. Upajmo, da bodo slovenski volivci odvrgli rdeča očala in zazrli v jasnost realnosti videnega.
